Header

Vzgoja

Umivanje zob

Mlečnih zob je 20, rast pa se zaključi do tretjega leta starosti. Kdaj pa začeti z umivanjem zob? Otroke lahko začnemo na čiščenje zob navajati že ob prvem zobku. Uporabimo zobno ščetko z majhno glavo, ki ima mehke, goste ščetine, le-te pa naj bodo nežne do dlesni in naj dobro očistijo obloge na zobeh.

image1Idej, kako otroka motivirati k umivanju zob je kar nekaj.

Začnete lahko brez neke animacije, če otrok sprejme to kot navado, tudi kasneje ne bo večjih težav. Otrok lahko poskuša najprej sam malo poščetkati zobe, nato pa mu jih še starši. To, da si jih sam umiva, navadno sploh ni problem, ampak vsi dobro vemo, kako učinkovito umivanje zob je pri majhnih otrocih :-).

Najlažje se bo otrok navadil rituala čiščenja zob, če bo vedno potekalo na enem mestu. Tam ima otrok svoje mesto za zobno ščetko in pasto. Zobno pasto lahko uporabljamo že pri dojenčkih, s prilagojeno količino fluorja. Pomembna je tudi majhna količina zobne paste, saj majhen otrok večino zobne paste pogoltne.

Če otrok ni najbolj navdušen nad umivanjem, spremenite to opravilo v prijetno rutino. Zraven lahko pojete pesmico (umij zobe ), preberete vmes kratko pravljico, prinese naj kakšno igračo v kopalnico, kjer ga bo »gledala« če si je dobro umil zobe... Pomaga tudi zgled staršev ali starejših sorojencev, saj otroci radi posnemajo. Lahko pa situacijo za hec tudi obrnete, pa naj on vam umije zobe, vi pa njemu.

Pomembno je, da se otroci zavedajo, da je zobe TREBA umiti in tukaj se z otrokom nikar ne pogajajte.

image2Da pa bo čiščenje zobkov res učinkovito, mu ne dajte piti sladkih pijač pred spanjem (predvsem ne po tem, ko si je zobe že umil). Za žejo naj pije vodo ali nesladkan čaj. Čez dan pa sladke pijače in sladkarije omejite (sladke pijače je priporočljivo piti po slamici).

 

Video pravljica o zobnih miškah

 

Pravljica o miški Škrbinki

 

Katja K.

Zakaj se današnji otroci "dolgočasijo"?

Dandanes opažam, da se starši na vse moči trudijo, da njihovim otrokom ne bi bilo dolgčas, pa da ne bi bili sami in počeli »neumnosti«. Na začetku šolskega leta staršem iz vseh strani ponujajo 1001 dejavnost, s katerimi lahko zapolnijo otrokov urnik. Seveda je vse v želji, da bi se otrok čim več naučil in pridobil nova znanja in izkušnje, da bi bil v družbi vrstnikov. To je seveda zelo pozitivna stvar interesnih dejavnosti, vendar pa ne smemo pozabiti na to, da za vsako stvar obstaja meja.

image1

"Dolgčas prihaja od znotraj"

Včasih smo prišli iz šole, (sami) naredili domačo nalogo in kar se je dalo hitro šli ven, na dvorišče, igrišče in se tam igrali do večerje. »Odnos« do dolgčasa je bil drugačen, predvsem pa je bil način igranja drugačen. Otroci imajo danes toliko obšolskih dejavnosti, med katerimi mrzlično divjajo celo šolsko leto. Doma imajo polne police in skladovnice igrač, knjig, sestavljank, iger, filmov, glasbe, revij, pripomočkov za ustvarjanje... Računalnikov, mobitelov, družabnih omrežij, e-knjig, iPodov, iPadov, iPhoneov in drugih napravic s 24-urno priklopljenostjo na internet sploh ne bom omenjala. In ti otroci se dolgočasijo? Menim, da so močno prezasičeni z vsem, kar jih obdaja; s stvarmi, informacijami, dražljaji (običajno takšnimi napačne vrste, ki le očarajo čute, ne nasitijo pa duše ali intelekta). Zadnja stvar, ki bi jo današnji otroci rabili, je še več dejavnosti, še več časa proč od družine in še več norih urnikov.  Otroci potrebujejo čas zase!

Čas zase je predvsem čas, ki ga otrok uporabi za to, da se uči sam zamotiti ali sprostiti brez pomoči in posebnih spodbud staršev, sorojencev, prijateljev ali varuhov. »Gre za ključen vidik razvoja k samostojnosti. Študije celo kažejo, da se otroci, ki znajo zapolniti čas, ko so sami, le redko počutijo izolirane ali osamljene. Namesto tega se naučijo biti zadovoljni v vsakršni situaciji in se resnično zabavajo ob tem, da ustvarjalno izkoristijo dani trenutek.«

image2Pojavlja se tudi ne tako redek primer, ko starši prevzemajo vlogo dežurnih prijateljev. A stalno zabavanje in animiranje naših otrok ni brez posledic. Vloga stalno navzočih prijateljev za igro, v katero zdrsnejo mnogi starši, je lahko škodljiva. Pravzaprav nekateri pedagogi menijo, da je sorodna razvajanju otrok z materialnimi dobrinami.

»S tem, ko zapolnimo vsako otrokovo budno minuto s športom ali zgolj z nudenjem družbe, tvegamo okrnitev njegove samozadostnosti in tudi njegove domišljije. Tvegamo, da bomo vzgojili otroka, ki bo vedno iskal pomoč.« (Peggy Drexler)

Nekateri starši želijo otroke na ta način zaščititi pred osamljenostjo. A tudi v tem past. Če otrok težko sklepa prijateljstva, rešitev ni v tem, da jih nadomestijo starši. Če vstopite na mesto prijateljev za igro, otroku preprečite, da bi razvijal sposobnosti, ki jih potrebuje za to, da bi šel ven, med otroke in se z njimi spoprijateljil. S tem še dodatno omejite njegovo zmožnost povezovanja z vrstniki.

Peggy Drexler v enem od svojih člankov zaključi z besedami: »Resnično življenje ni ena sama zabava ali dan na poletnem taboru. Resnično življenje vključuje tudi čas zastoja in čas, ko si sam. Če boste otroka že zgodaj seznanili z možnostjo preživljanja časa s samim seboj – in kako se ob tem imeti lepo – mu bo to pomagalo, da bo postal boljša družba za druge in bo znal bolje živeti svoje odnose s prijatelji in z vami. Odrasel bo v človeka, ki zna biti srečen, ko je sam ali ko je z drugimi. Mar ni to cilj?«

Katja K.