Header

KAKO OTROCI DOŽIVLJAJO KRIČANJE STARŠEV?

image1Najlepša in hkrati najtežja naloga, ki nam jo lahko da življenje, je postati starš. Pri vseh obdobjih otrokovega razvoja, pa naj si bodi to dojenček, predšolski otrok, otrok v osnovni šoli ali pubertetnik, se sprašujemo, ali je naša vzgoja pravilna ali ne. Za svojega otroka bi naredili vse najboljše. Po svojih najboljših močeh se mu trudimo posvetiti največ časa, kljub vsakodnevnim obveznostim. Predvsem službene obveznosti zahtevajo precej prilagajanja za vse družinske člane. Za starše to predstavlja velik stres in napor.

Otroci so odsev našega obnašanja do njih

Vsi imamo radi svoje otroke, vendar nam v naši vzgojni praksi večkrat spodleti in delamo različne napake. Ena izmed napak je, ko odrasli kričijo na otroke. Seveda tako obnašanje staršev v večini primerov ni namerno, ampak je pogojeno z njihovim čustvenim sistemom, v kar se nanašajo čustveni vzorci in travme iz njihovega lastnega otroštva. Otroci nas spomnijo na naše lastne bolečine, ki niso predelane in s tem nenamenoma v nas zbudijo šibkejšo točko, ki se navzven pokaže z neustreznim vzgojnim ukrepom, med katerega sodi tudi kričanje na otroka.
Zavedati se moramo dejstva – ko se nam uspe na situacijo odzvati zavestno, kar pomeni mirno in razumno, takrat gradimo z otroki trdne medsebojne odnose. Kot starši in vzgojitelji smo odgovorni, da otroke naučimo primernega vedenja, za kar jim moramo biti sami kar najpogosteje dober zgled.

Z dobrim zgledom dosežemo največ

image2

Iz prakse predšolske vzgoje v vrtcu lahko povem, da so lastnosti dobrega zgleda: sočutnost, iskrenost, spoštovanje, poštenost, ljubeznivost, mirnost, prepoznavnost in doslednost. Poleg jasnih in mirnih navodil so slednje najpomembnejše lastnosti, ki jih lahko kot vzgojitelji in starši damo otrokom, kot sopotnico v njihovem življenju. Od nas je odvisno, v kakšne osebe se bodo razvili naši otroci. Verjetno je vsem staršem pomembno, da bi njihov otrok imel vse zgoraj naštete lastnosti in tako deloval v odnosih s soljudmi. Zato jim bodimo zgled v njihovem najpomembnejšem obdobju, katero je odločilno za celo življenje. Vsi smo samo ljudje in vsak izmed nas dela napake pri vzgoji, zato se poskusimo iz njih nekaj naučiti. Ko naredimo napako, naj nas ne bo sram se opravičiti, kajti s tem otrokom pokažemo mero poguma in jim damo občutek lastne vrednosti.


Postavimo se v njihovo kožo

image4

 Spomnimo se kako je biti otrok. Preden neko ravnanje, odziv ali dogodek z otrokom v nas vzbudi prvinski vzgib po kričanju oz. zadiranju, se vprašajmo kako bi se v obratnem primeru počutili mi. Ali bi nam bilo všeč, da na nas kdo kriči? Ali se ob tem počutimo varne? Imamo občutek zaupanja? Lahko trdim, da nobenemu človeku na tem svetu ni prijetno, če se sreča s tako situacijo.

Kako pa to doživljajo naši malčki, ki so še bolj ranljivi in nebogljeni in nimajo toliko izkušenj s komunikacijo, kot jih imamo odrasli? Lahko si predstavljamo, kot da pred nami stoji velikan, katerega je po vsej verjetnosti neko naše dejanje vzpodbudilo k vzgibu po kričanju in nam z visoko frekvenco glasu, želi nekaj sporočiti. V takem trenutku, bi se večina (»malih«) ljudi počutila skrajno ponižane, nebogljene, izgubila bi občutek varnosti in zavetja, predvsem pa bi se pojavil občutek lastne nevrednosti in nespoštovanja. Odrasli si lahko s to prispodobo o velikanu predstavljamo kako se počutijo otroci, ko na njih kričimo.

Kakšen občutek za vedenje si želimo privzgojiti svojemu otroku?

Če se tako ravnanje pri posameznem otroku pojavlja večkrat, otrok izgubi občutek za vedenje kaj je prav in kaj narobe, s tem se nauči, da pozornost odraslega lahko dobi le na ta način, da v njem vzbudi tak vzgib.

image3Takšen otrok nima občutka varnosti, ki ga lahko dobi pri odraslem, je »težaven in neposlušen in kar naprej povzroča neke težave.« Otrok je v takšnih situacijah popolnoma nebogljen in mu ne preostane drugega, kot da ugodi zahtevam odraslega, kjub njegovemu »nasprotnemu« mnenju. V svojem telesu občuti celo grozo. To pomeni, da se ob taki situaciji otrok zdrzne in doživi pravo grozo, v trenutku se znajde v svetu, kjer ga nihče nima več rad (to doživlja, ker je še vedno odvisen od potrditve njegovih staršev na njegova dejanja). Fizično in čustveno je telo pod nepredstavljivim stresom. Takrat je ključni trenutek kako bodo starši, vzgojitelji odreagirali. Ali bodo otroka pomirili, pomagali razumeti, kaj se je zgodilo (in se bo otrok počasi pomiril) ali pa bo otrok zgubil nadzor nad svojim telesom (saj njegovo telo ne bo preneslo tolikšne količine stresa naenkrat) in se ne sposoben ničesar naučiti. Tako bo poleg zmedenosti, razvil strah ter negotovostjo samega vase, kar pomeni, da bo kasneje težko razvil sposobnost polne odgovornosti za svoje vedenje.

Pravilno postavljanje meja

image5

Pomembno je, da imamo v sebi zmožnost samoocenjevanja, s čimer posledično razmišljamo kako se postaviti v misli in občutke otroka, si vzeti čas zanj in mu razložiti oz. se z njim pogovoriti o naših in njegovih pričakovanjih. S tem otroku lahko dosledno postavljamo mejo, naša vez z njim pa postane močnejša. Otrok dobi občutek varnosti, in samo-vrednosti – kar je največ kar mu lahko podarimo. Zapomniti si velja dejstvo, da starši otrokom predstavljajo cel svet. Prav to je lahko izhodišče pri igri – dajmo jim možnost, da je on tisti »glavni«, ki vodi igro in nam daje naloge in »zadolžitve«. Tako se počuti vrednega in slišanega.

Čas in pozornost sta največji darili, ki ju lahko podarimo drug drugemu. Naučimo in bodimo zgled tudi našim otrokom.

Avtor: Dobra teta - Urška Studen