Header

Gibanje in šport

Rolanje

Rolanje je zabavna športna aktivnost, s katero se ukvarjajo ljudje po celem svetu. Začetki rolanja segajo v 17. stoletje, ko so v Skandinaviji priredili drsalke, da so jih kot prevozno sredstvo lahko začeli uporabljati tudi v toplem vremenu. Prvi rolerji so se pojavili v Londonu leta 1760, razvoj športa pa je bil tesno povezan z razvojem tehnologije, s katero so proizvajalci rolerje prilagajali potrebam ljudi. Predhodnice rolerjev, kakršne poznamo danes, so bile kotalke, pri katerih so čevelj s paščki fiksirali na lesen del, kamor so bila pritrjena kolesa (Škorjanc, 2006).

image2  image1

Slika 1 in 2: Ena izmed prvih dveh modelov rolerjev (dostopno na www.rolanje.eu)

 

Razvoj rolanja je k nam prinesel tudi različne oblike rolanja med katere štejemo rekreativno rolanje, fitnes rolanje, hitrostno rolanje, hokej na rolerjih, akrobatsko rolanje, »offroad« rolanje in freestyle rolanje. Najbolj prepoznavna oblika rolanja je seveda rekreativno rolanje, ki ima po celem svetu tudi največ privržencev. Tekmovalne oblike rolanja, s katerimi se lahko seznanimo tudi v Sloveniji, so hitrostno in akrobatsko rolanje in hokej na rolerjih.

Zaradi hitrih in nenadnih sprememb gibanja, se pri rolanju srečujemo s precejšnim številom poškodb, med katerimi so najbolj pogoste odrgnine, udarnine in žulji, zato je še pred začetkom izvajanja aktivnosti potrebno poskrbeti za zaščitno opremo in primerno okolje, v katerem bo rolanje ostala varna oblika gibanja.

Pri nakupu opreme, ki jo potrebujemo za izvajanje te športne aktivnosti, mora vsak rekreativec upoštevati nekaj nasvetov, ki bodo opisani v nadaljevanju tega članka.

image5  image4  image3

Slika 3, 4, 5: Zaščitna oprema za rolanje- čelada, ščitniki in rolerji

 

  • Najbolj pomemben kos zaščitne opreme je čelada, ki se mora osebi prilegati po njegovi glavi. Za rolanje uporabljamo kolesarsko čelado, ki je zračna in lahka. Pomembno je, da jo v zatilju lahko stisnemo in s tem onemogočimo, da bi se med rolanjem premikala po glavi. Naravnati je potrebno tudi dolžino trakov, ki čelado v primeru padca, zadržijo na glavi.
  • Za zaščito sklepov uporabljamo ščitnike za kolena, komolce in zapestja. Kupimo jih lahko v vseh športnih trgovinah, paziti moramo le na primerno velikost, zato je priporočljivo, da pred nakupom preizkusite ščitnik za zapestje. Ščitnik se mora čvrsto držati roke, prsti pa naj sproščeno gledajo iz ščitnika.
  • Najtežji del nakupa opreme predstavlja izbira ustreznih rolerjev. Začetniki in starši, ki kupujejo opremo za svoje otroke, morajo biti pozorni predvsem na to, da izbirajo samo med rolerji, ki so stabilni oziroma ojačani okoli gležnja. To proizvajalec lahko doseže izključno s plastično oblikovanim zadnjim in spodnjim stranskim delom rolerja, nikakor pa ne s tekstilom. Če želimo ohranjati stabilnost med rolanjem, nam čevelj ne sme segati nižje od 1/3 goleni. Številka čevlja naj bo za številko večja od naše običajne velikosti noge, saj med aktivnostjo, zaradi stiska žil, stopala rahlo zatečejo. Pri otroški opremi je pomemben tudi pašček (vez) na vrhu rolarskega čevlja, med drugim pa lahko izberemo tudi rolerje, ki so nastavljivi po velikosti noge. Kolesa naj bodo pri začetnikih manjša, ker z njimi lažje ohranjamo nadzor nad rolerji. V trgovinah je na voljo ogromno število različnih proizvajalcev rolerjev, vendar se moramo zavedati, da za učinkovito in varno izvajanje te športne aktivnosti potrebujemo dobro opremo. Proizvajalci med katerimi lahko brezskrbno izbirate v slovenskih športnih trgovinah, so: Rollerblade, Powerslide, Roces, Bont, Head, K2 in Fila.

Vsak začetnik se lahko vpiše v tečaj rolanja, kjer osvoji osnovne oblike gibanja na rolerjih. Tečaji za otroke v Sloveniji potekajo večinoma v sklopu vrtčevskih in šolskih dejavnosti, starejši pa se lahko vključite v tečaje, ki jih organizirajo različni klubi in društva in posamezniki. Učenje rolanja največkrat poteka 5- krat tedensko po eno uro na dan ali pa se program šole izvaja z enodnevnim premorom med posameznimi učnimi urami. Na koncu začetnega tečaja se od tečajnikov pričakuje samostojnost pri pripravi na športno aktivnost, samostojno izvajanje osnovnih elementov rolanja (padanje, pobiranje, osnovni korak rolanja, zaustavljanje, slalom, limonce, enostavni skoki) in poznavanje različnih športnih iger, ki jih lahko izvajamo na rolerjih.

image6  image7

Slika 6 in 7: Ostani fit šola rolanja za otroke

 

Izboljšano znanje rolanja lahko pri otrocih kmalu zbudi zanimanje za bolj adrenalinske oblike rolanja, kot je na primer hitrostno rolanje, ki je v Sloveniji še nerazvita in nerazpoznavna oblika rolanja, vendar pa je po svetu vse bolj priljubljena. V Kranju in Ljubljani delujeta kluba, ki promovirata hitrostno rolanje in se udeležujeta tudi večjih tekmovanj po Evropi. Tekmovanja v hitrostnem rolanju se izvajajo na pistah in krožnih cestah, tekmovalci pa se prav tako merijo tudi v maratonih, ki potekajo po prometnih cestah. Specifičnost tega športa lahko vidimo predvsem v tem, da mora biti vrhunski tekmovalec v hitrostnem rolanju najboljši tako v šprintu, kot tudi na razdalji.

image8

Slika 8: Hitrostno rolanje

 

Rolanje je torej zabavna športna aktivnost, ki se jo lahko nauči izvajati vsak posameznik, naj bo to otrok ali osebe drugih starostnih skupin. Zabava utegne postati tudi nevarna, če oseba, ki izvaja aktivnost, ne poskrbi za svojo varnost in se ne zaščiti pred padci in drugimi poškodbami. Za varnost v prvi vrsti poskrbimo že z nakupom ustrezne športne opreme in vpisom (otrok) v tečaj rolanja, kjer bodo učitelji z ustreznimi metodami poučevanja poskrbeli, da bomo po koncu tečaja varno in samostojno odrolali v svet zdrave zabave.

 

LITERATURA

  • Škorjanc M (2006). Otrok in rolanje. Neobjavljeno delo.

Na kolo za zdravo telo

image1Ukvarjanje s športno dejavnostjo je ključnega pomena za zdrav razvoj otroka. Današnji stil življenja mladih je vse preveč podvržen zabavni tehnologiji, saj otroci dneve in dneve preživljajo za računalniki, telefoni, igralnimi konzolami itd. Neaktivnost otrok se kaže v prekomerni teži, ki je v današnjem svetu zelo pereč zdravstveni problem. Neaktivnost povzroča poleg že omenjene debelosti tudi slabši imunski sistem, slabo telesno držo, večjo možnost bolezenskih obolenj ter večjo možnost obolenj srca in ožilja v kasnejših letih.

Kdaj začeti z učenjem vožnje kolesa

Prvi segment pri učenju vožnje s kolesom je zagotovo starost otroka. V vseh primerih pa njegova starost ne sovpada z razvojnimi značilnostmi tistega obdobja, zato lahko nekateri otroci že veliko prej kolesarijo, lahko pa se vožnja s pomožnimi koleščki zavleče tudi do vstopa v šolo. Najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na sposobnost vožnje kolesa, so otrokove telesne značilnosti ter gibalne sposobnosti, zlasti ravnotežje in koordinacija gibanja ter fina motorika.

image2Otroci okrog 3. leta razvijejo dovolj grobe motorike, da so sposobni skakati, stopiti na prste in držati ravnotežje na eni nogi. Triletniki že lahko obračajo pedala, uporabljajo krmilo in obvladujejo tricikel ali štirikolesno vozilo, nimajo pa še dovolj razvitega ravnotežja in moči za kontrolo večjega otroškega kolesa. Adesman (2012) meni, da so običajno otroci sposobni voziti tricikel med 32. in 36. mesecem. Če otrok do takrat ne razvije sposobnosti vožnje in so prisotne še druge motnje gibanja, potem je nujen pregled pri pediatru. Če pa so hoja, plezanje in skakanje normalno razviti, otrok pa ima probleme le z vožnjo tricikla, potem mora le razviti več mišične moči in pridobiti nekaj centimetrov višine.

image3Otroci od 4. do 5. leta izgubijo zanimanje za enostavna igračasta vozila in so pripravljeni narediti preskok na pravo kolo. To je tudi obdobje, ko naj bi bil otrok že dovolj razvit, da obvladuje kolo tudi brez pomožnih koles. Problem pri tej starosti pa je, da še ne razume nevarnosti vožnje blizu prometa ali uporabe zaščitne čelade. Prav tako pa še ni dovolj razvit za uporabo zavor na krmilu in potrebuje zavore z nogami. To pomeni, da otrok zavre tako, da obrne pedala v nasprotno smer poganjanja.

Velika večina otrok pri 6. letih že obvlada vožnjo kolesa brez pomožnih koles. Uporabljati znajo tudi zavore na krmilu in se zavedajo nevarnosti okolja. Med 9. in 12. letom otrok obvladuje tudi prestave.

Kako začeti z učenjem

image4Vsak otrok se torej na začetku nauči voziti tricikel ali štirikolesno vozilo. Ta vozila so za otroka relativno enostavna za upravljanje, saj imajo stabilno bazo in ne povzročajo težav z ravnotežjem. Otrok udobno sedi v sedežu in obrača pedala brez skrbi, da bi se prevrnil ali padel. Tako si otrok kmalu pridobi samozavest in začne obvladovati tricikel (Paerson, 1993).Ko otrok preraste tricikel, je na vrsti pravo otroško kolo, na katerem so pomožna kolesa, primerna za učenje poganjanja oziroma pedaliranja. So najbolj enostavna rešitev tudi za drug očiten problem, problem ravnotežja. Ampak namesto da bi otrok z njimi razvijal ta primanjkljaj, mu s pomožnimi kolesi sploh ni treba skrbeti zanj. Odlična rešitev za problem ravnotežja je poganjalec. Marsikomu se ta novodobni izum zdi nesmiseln in le potrata denarja, ampak, če poznamo vsaj malo zgodovine, potem vemo, da je neposredna kopija prvega kolesa. V začetku 19. stoletja je nemški baron Karl Drais izumil tako imenovanega mehanskega konja »Draisine«. To je bil prvi uspešen poskus uporabe povezanih dveh koles z možnostjo krmiljenja, vse skupaj pa je poganjal človek, ki je na tem stroju sedel.

Poganjalec je sestavljen iz dveh koles, navadno lesenega okvirja in krmila. Otrok na njem sedi, hkrati pa se z obema nogama dotika tal. Z njima se nato tudi poganja na način, da hodi ali teče. Ko se otrok navadi na gibanje in razvije začne odrivati od tal in krčiti noge, tako da pride do faze vožnje po samo dveh kolesih. Ko otrok z znanjem vožnje poganjalca preide na kolo, ima problem ravnotežja že rešen in ostane mu samo še učenje poganjanja.

image5Pedaliranje pa je veliko lažje delo kakor vadba ravnotežja (Day, 2012). Cvijetićanin (2011) meni, da je poganjalec poleg funkcije razvoja ravnotežja izumljen predvsem zaradi pravilnega oblikovanja otrokove hrbtenice. Ko otroka postavimo na kolo s pomožnima koleščkoma in še nima razvitega ravnotežja, pride zaradi lovljenja le-tega do krivljenja hrbtenice. Otrok se nagiba iz ene na drugo stran in zvija hrbtenico, kar ima lahko trajne posledice, lahko pa tudi ne, odvisno od časa, ki ga otrok preživi na takšnem kolesu. Mnogi se ne zavedajo, da lahko tudi samo otroško kolo pripomore k hitrosti usvajanja veščine. Če je kolo otroku premalo, ga bo ta s težavo balansiral, če pa mu je preveliko, bo imel težave pri zaganjanju, ustavljanju in sestopanju. Oba problema lahko učenje upočasnita in otežita (Coslett, 2011). Velikost dvokolesa se v tem obdobju meri še z velikostjo koles. Nail (2011) navaja, da otroci od 18. meseca do 3. leta potrebujejo 10-colska kolesa. Po tretjem letu lahko večina otrok napreduje na 12-colska kolesa. 16-colsko kolo najbolje ustreza otrokom med 4. in 8. letom, ki merijo v višino od 90 do 120 cm. Kolesa z 20-colskimi kolesi pa so namenjena otrokom višine med 120 in150 cm. Ta kolesa imajo po navadi že več prestav in zavore na krmilu. Otrok, ki je večji od 150 cm, pa je dovolj velik, da se vozi s pravimi »odraslimi« kolesi. Pišot in Jelovčan (2006) primerno otroško kolo opredelita najprej z velikostjo. Pomembna je tudi višina sedeža, ki ni podobna kot pri odraslih. Noge so v spodnji točki še vedno rahlo pokrčene, da lahko otrok varno sestopi s kolesa. Pravilna višina krmila je takšna, da lahko otrok sproščeno in nadzirano upravlja s krmilom. Generalno gledano je za obdobje učenja najprimernejše tisto kolo, na katerem otrok sedi in se s stegnjenimi nogami hkrati dotika tal.

Vir

revija Šport in mladi