Header

Vzgoja

O SPANJU IN USPAVANJU

O otroškem spanju se starši veliko pogovarjajo. Vsak ima svoj »sistem« kako uspavati malčka, mnenja se delijo tudi o potrebi po popoldanskem spanju in količini popoldanskega počitka. Različni pedagogi in drugi strokovnjaki na pedagoškem področju različno svetujejo.

Na nekatera vprašanja (kako otroka uspavati, kje naj spi, koliko spanja potrebuje ipd.) si lahko brez pomoči strokovnjakov odgovorite sami. Kdaj je otrok zaspan in kdaj resnično potrebuje spanec, lahko sami presodite, ko opazujete potrebe svojega otroka (si menca oči, je razdražljiv in »nenavadno« razposajen). »Le redki vedo, da imajo nekatere najbolj uveljavljene metode uspavanja nepopravljive posledice za otrokov duševni in telesni razvoj.« (Nebergoj).

image1Otroci se pogosto zbujajo, njihov spalni cikel v povprečju traja le okrog petdeset minut (pri odraslem traja devetdeset minut). Zaspijo in spijo na različne načine, odvisno od tega, kakšen dan imajo za sabo in s čim se ukvarjajo. Včasih je za njimi razburljiv dan in potrebujejo več časa, da se umirijo in pripravijo na spanec. Spoštujmo njihove individualne potrebe, tako kot sami hočemo, da otroci spoštujejo naše.
Čeprav bi si starši morda želeli, da bi otrok prespal vso noč, in še to v globokem snu, pa se moramo zavedati, da ima rahel spanec pri otrocih pomemben biološki in razvojni pomen. Otrokom omogoča, da se v presledkih zbujajo in starše opozarjajo na svoje potrebe, bodisi po toploti, materinemu mleku, bližini, novi plenici ali pa zato, ker imajo zamašen nos ali jih napenja ipd. Dejansko večji del noči preživijo v fazi rahlega spanca (t.i. fazi REM), ki ob intenzivnem sanjanju ugodno vpliva na razvoj otrokovih možganov (Marks et al. 1995).

Miti o spanju

image2Otrok mora zaspati sam

Otrokovi razvijajoči se možgani nujno potrebujejo bližino odraslega, da jim pomaga doseči stanje notranje umirjenosti. S telesno bližino, umirjenim pripovedovanjem, božanjem ali masažo dosežemo, da se v otroških možganih sproščata oksitocin in opioidi, ki pomagajo, da se otrok umiri in počasi zdrsne v spanec.

Otrok rabi 12 ur spanja

Potreba po spanju je vsekakor večja pri otrocih kot pri odraslih, vendar pa so otroci med seboj zelo različni. Nekateri potrebujejo več, drugi manj spanja.

Pustite otroka, da joče, dokler ne zaspi

Izjokavanje (angl. cry it out) je ena od najpogostejših metod, ki jo starši v dobri veri uporabljajo za uspavanje. Cilj je, da otroka »naučimo«, da zaspi takrat, ko se staršem zdi, da je čas za spanje. Otroci so izjemno občutljivi na ločitev od staršev še posebej zvečer in ponoči, takrat seveda sledi jok in klici po staršu.
Če starši te otrokove potrebe ne upoštevajo, se v njegovih možganih začne proizvajati stresni hormon kortizol. Takšna stresna obdobja dolgoročno povzročijo nepopravljivo škodo, saj otrokov sistem za uravnavanje stresa postane ob pretirani izpostavljenosti takšne vrste stresu preobčutljiv. To se v odraslosti kaže kot velika preobčutljivost na vsakdanje stresne trenutke, lahko pa se kaže v depresiji in različnih tesnobnih stanjih (strah pred samoto, ločitvena tesnoba, napad panike in različne odvisnosti v kasnejšem življenju) (Sunderland, 2007).

image3Metoda izjokavanja se lahko na prvi pogled zdi učinkovita, saj vsak otrok po nekaj urah omahne v globok spanec (iz obupa in popolne telesne izčrpanosti). Starši si to zmotno razlagajo za zmago in starševski uspeh, v resnici pa ni tako. Otrok sicer pozneje mogoče lahko zaspi brez joka, saj je ugotovil, da se očitno ne splača jokati in da je čustva bolje potlačiti in zanikati, kot pa izražati, toda raven stresnega hormona v času uspavanja ostaja visoka. Zavedati se moramo, da otrokovi zgornji možgani še niso razviti, kar pomeni, da se otrok, ko je razdražen, kratko malo ni zmožen sam umiriti. Otrokove klice na pomoč in prošnjo, da bi zaspali z njimi, si ne smemo razlagati kot izsiljevanje in poskus manipuliranja. Gre le za genetsko programiran odziv, ki ga poznamo pri vseh sesalcih; v otroških možganih se vključi proces odzivanja na strah in bolečino, ki je posledica kompleksnih hormonskih procesov v spodnjih možganih.
Čas pred spanjem (dnevni počitek ali večerni spanec) se v številnih družinah lahko spremeni v vsakodnevno borbo, ki jemlje energijo tako staršem kot otrokom. V različni literaturi najdemo veliko nasvetov o tem, kako uspavati otroka, koliko počitka potrebujejo itd. Potreba po spancu je zelo osebna in zavedati se moramo, da je vsak otrok drugačen in ima svoje potrebe. Pomagajmo mu, da bo počitek in spanec nekaj, kar bo prijetno in ne bo povzročalo frustracij, tako otroku kot vam.
S tem prispevkom ne želim predpisovati, kako je treba spati in uspavati, ker menim, da ni enega načina, ki bi bil edini pravi in pravilni ter bi ustrezal vsem otrokom enako. Pomembne starševske odločitve načeloma vedno pretehtamo na podlagi dejstev in občutka, ki nam pove kako ravnati, to je občutek starševstva.

Katja K.

Literatura, v kateri lahko poiščete dodatne informacije:

  1. Jackson, D. (1999) Three in a bed: The benefits of sleeping with your baby, Bloomsbury, London.
  2. Jull, J. (2008, v pripravi) Vaš kompetenten otrok, Didakta, Kranj.
  3. Kibel, M. (2000) Should the infant sleep in mother's bed? Paper presented in the Sixth SIDS International Meeting, Auckland, New Zeland.
  4. Liedloff, J. (1989) The Continuum Concept: In search of hapiness lost, Penguin Books, London.
  5. Marks, G.; Shaffery, J.; Oksenberg, A.; Speciale, S.; Roffwarg, H. (1995) A functional role of REM sleep in brain maturation, Behavoural Brain Research, vol. 69, št. 1-2.
  6. McKenna, J. in McDade, T. (2005) Why babies should never sleep alone: A review of the co-sleeping controversy in relation to SIDS, bedsharing and breastfeeding, Pediatric Respiratory Reviews, 6, str. 134-152.
  7. Pantley, E. (2005) The no cry sleep solution, Mcgraw-hill, New York.
  8. Sears, W. in Sears, M. (2003) The Baby book, Little, Brown and Company, New York.
  9. Sunderland, M. (2007) What every parent needs to know?, DK, London. (Članek je bil objavljen v marčevski številki revije Ringarajine Iskrice)

 

VPLIV TELEVIZIJE IN RISANK

V času sodobne tehnologije imajo otroci ves čas okoli sebe televizijo, internet, računalniške in video igrice, mobilne telefone, tablice itd. Z njimi praktično odraščajo in, če ni primernega nadzora nad količino in vsebino, ki jo našteta tehnologija lahko predvaja, vse to močno vpliva na njihov razvoj. Tokrat se bom osredotočila samo vpliv televizije in risank. Res je, da je televizija že skoraj del našega vsakdana, vendar jo lahko uporabimo kot orodje, s katerim lahko dosežemo marsikateri vzgojni cilj.

image1

Negativni učinki

Najprej bom navedla nekaj negativnih učinkov. Nobena skrivnost ni, da otroci v povprečju preveč časa preživijo pred televizijskimi zasloni. Žal je kakovost oddaj, ki jih gledajo, dostikrat bolj zaskrbljujoča od količine. Problemi se pokažejo, ko otrok ponotranji zgodbe, ki jih gleda in ni sposoben ločiti virtualnega od realnega sveta. Pretirana uporaba pripelje tudi do zasvojenosti. Otroci, ki večino časa preživijo pred televizijskimi ekrani in že zgodaj začnejo s sedečim življenjskim stilom, trpijo negativne posledice le-tega še dolgo obdobje svojega življenja. Sedenje in gledanje risank vpliva na fizično zdravje, sposobnosti učenja in razvoj možganov. Prekomerno gledanje risank (televizije) zmanjšuje koncentracijo, ustvarjalnost, domišljijo, raznolikost besedišča in pozornost. Otroku pred televizorjem zmanjkuje časa za pogovore s prijatelji in različne oblike igre. Otroci, ki prekomerno gledajo televizijo (več kot 20 ur na teden), so bolj nagnjeni k prekomerni teži, visokemu krvnemu tlaku, diabetesu in srčnim boleznim. Dejstvo je, da otrok, ki sedi pred televizorjem, ne uporablja mišic, ki mu jih je dala narava za tekanje po dvorišču ali plezanje po igralih in drevesih, njegovo telo dobesedno zakrni.

Vedno so obstajale debate, ali so risanke koristne, ali škodljive. S pomočjo različnih raziskav so ugotovili, da otroci manjši od treh let ne bi smeli gledati televizije., saj so raziskovalci odkrili, da ima na štiriletnega otroka zelo negativen vpliv že 9 minut animirane vsebine (povprečna risanka je dolga 11 minut, starši pa dobro veste, da se otrok po navadi ne ustavi le pri eni "epizodi"). Vse več študij dokazuje tudi povezavo med pogostim gledanjem televizije in nespečnostjo ali drugimi težavami spanja, kot so nočne more.

Problematična je predvsem vsebina risank, ki jih danes predvajajo na televiziji. Pogosto so vsebine nasilne, vsebujejo nerealne situacije in otroka zmedejo, postane tudi sam nasilen. Velikokrat želijo posnemati karakterje v risankah, a tudi če otrok ne postane nasilen, gledanje lahko pusti druge posledice: postane manj dovzeten za bolečino drugih (empatija oz. sposobnost sočustvovanja je ena najpomembnejših razlik med ljudmi in drugimi živimi bitji), ali razvije strah pred življenjem samim, saj ga vsak dan znova prepričujejo, da je svet strašen in nevaren, ima o okolici napačne predstave.

Pozitivni vplivi

Seveda pa televizija sama ni tako strašna stvar :). Kot sem že omenila, lahko postane orodje, s katerim se otrok, če ga uporablja ustvarjalno, učinkovito in s kritično distanco, lahko veliko nauči, saj mu odpira pogled v drugačen svet. Televizija je otrokom nekakšno okno v svet, ki jim lahko pomaga navajati se na resnično življenje, pripisujemo ji tudi velik delež pri vzgoji. Otrok lahko s pomočjo televizije (in risank) potuje v kraje, ki jih sicer ne bi spoznal, zaradi načina predstavljanja izve marsikatero zanimivost. Obstajajo celo dokazi, da gledanje televizije pomaga razvijati domišljijo (seveda na drugačen način kot branje knjig). V vseh primerih govorimo o zmernem gledanju televizije!

Otroku bo ogledana vsebina koristila le, če imate nadzor nad količino in kakovostjo vsebine/programa. Starši si le vzemite čas za premislek, kaj od ponujenih možnosti je koristno, primerno za ogled in kaj lahko služi oblikovanju mišljenja v otroških glavicah.

Namigi

  • Omejite število ur gledanja televizije.
  • Televizija ne spada v otroško sobo.
  • (Skupaj z otrokom) izberite oddaje, ki so primerne njegovi starosti. Pojasnite mu, zakaj določene oddaje niso primerne zanj.
  • Otroški programi vsebujejo več nasilja kot programi za odrasle. Nasilje je pogosto nekaznovano in prikazano na lahkoten, humoren način. Otroka ob gledanju izzivajmo z vprašanji: "Kako pa bi ti to napravil?", "Kaj si misliš o takšnem obnašanju?", "Se ti zdi to pametna odločitev?" in podobno.
  • Izberite vsebine, pri (oziroma po) katerih bo otrok uporabljal svojo domišljijo in lastno logiko.
  • S pomočjo risank naj otrok poglobi svoje znanje o svetu in družbi, zato lahko na primer izberete takšne, ki se dogajajo npr. v specifičnem zgodovinskem času.

 

Katja K.

 

Viri

http://www.thenews.com.pk/Todays-News-6-128111-Effects-of-cartoons-on-children%E2%80%99s-psychology-&-behaviour-patterns

http://www.svitanje.si/2013/01/vpliv-zaslonske-tehnologije-na-otroke

http://babybook.si/otrok/igre-z-otrokom/risanke-knjige-tv-racunalnik/vpliv-medijev-na-otroka.html

https://iskreni.net/druzina/starsevstvo/150-vzgojni-izzivi/sodobna-tehnologija/946-ali-risanke-skodujejo-otrokom.html