Header

Vzgoja

KAKO OTROCI DOŽIVLJAJO KRIČANJE STARŠEV?

image1Najlepša in hkrati najtežja naloga, ki nam jo lahko da življenje, je postati starš. Pri vseh obdobjih otrokovega razvoja, pa naj si bodi to dojenček, predšolski otrok, otrok v osnovni šoli ali pubertetnik, se sprašujemo, ali je naša vzgoja pravilna ali ne. Za svojega otroka bi naredili vse najboljše. Po svojih najboljših močeh se mu trudimo posvetiti največ časa, kljub vsakodnevnim obveznostim. Predvsem službene obveznosti zahtevajo precej prilagajanja za vse družinske člane. Za starše to predstavlja velik stres in napor.

Otroci so odsev našega obnašanja do njih

Vsi imamo radi svoje otroke, vendar nam v naši vzgojni praksi večkrat spodleti in delamo različne napake. Ena izmed napak je, ko odrasli kričijo na otroke. Seveda tako obnašanje staršev v večini primerov ni namerno, ampak je pogojeno z njihovim čustvenim sistemom, v kar se nanašajo čustveni vzorci in travme iz njihovega lastnega otroštva. Otroci nas spomnijo na naše lastne bolečine, ki niso predelane in s tem nenamenoma v nas zbudijo šibkejšo točko, ki se navzven pokaže z neustreznim vzgojnim ukrepom, med katerega sodi tudi kričanje na otroka.
Zavedati se moramo dejstva – ko se nam uspe na situacijo odzvati zavestno, kar pomeni mirno in razumno, takrat gradimo z otroki trdne medsebojne odnose. Kot starši in vzgojitelji smo odgovorni, da otroke naučimo primernega vedenja, za kar jim moramo biti sami kar najpogosteje dober zgled.

Z dobrim zgledom dosežemo največ

image2

Iz prakse predšolske vzgoje v vrtcu lahko povem, da so lastnosti dobrega zgleda: sočutnost, iskrenost, spoštovanje, poštenost, ljubeznivost, mirnost, prepoznavnost in doslednost. Poleg jasnih in mirnih navodil so slednje najpomembnejše lastnosti, ki jih lahko kot vzgojitelji in starši damo otrokom, kot sopotnico v njihovem življenju. Od nas je odvisno, v kakšne osebe se bodo razvili naši otroci. Verjetno je vsem staršem pomembno, da bi njihov otrok imel vse zgoraj naštete lastnosti in tako deloval v odnosih s soljudmi. Zato jim bodimo zgled v njihovem najpomembnejšem obdobju, katero je odločilno za celo življenje. Vsi smo samo ljudje in vsak izmed nas dela napake pri vzgoji, zato se poskusimo iz njih nekaj naučiti. Ko naredimo napako, naj nas ne bo sram se opravičiti, kajti s tem otrokom pokažemo mero poguma in jim damo občutek lastne vrednosti.


Postavimo se v njihovo kožo

image4

 Spomnimo se kako je biti otrok. Preden neko ravnanje, odziv ali dogodek z otrokom v nas vzbudi prvinski vzgib po kričanju oz. zadiranju, se vprašajmo kako bi se v obratnem primeru počutili mi. Ali bi nam bilo všeč, da na nas kdo kriči? Ali se ob tem počutimo varne? Imamo občutek zaupanja? Lahko trdim, da nobenemu človeku na tem svetu ni prijetno, če se sreča s tako situacijo.

Kako pa to doživljajo naši malčki, ki so še bolj ranljivi in nebogljeni in nimajo toliko izkušenj s komunikacijo, kot jih imamo odrasli? Lahko si predstavljamo, kot da pred nami stoji velikan, katerega je po vsej verjetnosti neko naše dejanje vzpodbudilo k vzgibu po kričanju in nam z visoko frekvenco glasu, želi nekaj sporočiti. V takem trenutku, bi se večina (»malih«) ljudi počutila skrajno ponižane, nebogljene, izgubila bi občutek varnosti in zavetja, predvsem pa bi se pojavil občutek lastne nevrednosti in nespoštovanja. Odrasli si lahko s to prispodobo o velikanu predstavljamo kako se počutijo otroci, ko na njih kričimo.

Kakšen občutek za vedenje si želimo privzgojiti svojemu otroku?

Če se tako ravnanje pri posameznem otroku pojavlja večkrat, otrok izgubi občutek za vedenje kaj je prav in kaj narobe, s tem se nauči, da pozornost odraslega lahko dobi le na ta način, da v njem vzbudi tak vzgib.

image3Takšen otrok nima občutka varnosti, ki ga lahko dobi pri odraslem, je »težaven in neposlušen in kar naprej povzroča neke težave.« Otrok je v takšnih situacijah popolnoma nebogljen in mu ne preostane drugega, kot da ugodi zahtevam odraslega, kjub njegovemu »nasprotnemu« mnenju. V svojem telesu občuti celo grozo. To pomeni, da se ob taki situaciji otrok zdrzne in doživi pravo grozo, v trenutku se znajde v svetu, kjer ga nihče nima več rad (to doživlja, ker je še vedno odvisen od potrditve njegovih staršev na njegova dejanja). Fizično in čustveno je telo pod nepredstavljivim stresom. Takrat je ključni trenutek kako bodo starši, vzgojitelji odreagirali. Ali bodo otroka pomirili, pomagali razumeti, kaj se je zgodilo (in se bo otrok počasi pomiril) ali pa bo otrok zgubil nadzor nad svojim telesom (saj njegovo telo ne bo preneslo tolikšne količine stresa naenkrat) in se ne sposoben ničesar naučiti. Tako bo poleg zmedenosti, razvil strah ter negotovostjo samega vase, kar pomeni, da bo kasneje težko razvil sposobnost polne odgovornosti za svoje vedenje.

Pravilno postavljanje meja

image5

Pomembno je, da imamo v sebi zmožnost samoocenjevanja, s čimer posledično razmišljamo kako se postaviti v misli in občutke otroka, si vzeti čas zanj in mu razložiti oz. se z njim pogovoriti o naših in njegovih pričakovanjih. S tem otroku lahko dosledno postavljamo mejo, naša vez z njim pa postane močnejša. Otrok dobi občutek varnosti, in samo-vrednosti – kar je največ kar mu lahko podarimo. Zapomniti si velja dejstvo, da starši otrokom predstavljajo cel svet. Prav to je lahko izhodišče pri igri – dajmo jim možnost, da je on tisti »glavni«, ki vodi igro in nam daje naloge in »zadolžitve«. Tako se počuti vrednega in slišanega.

Čas in pozornost sta največji darili, ki ju lahko podarimo drug drugemu. Naučimo in bodimo zgled tudi našim otrokom.

Avtor: Dobra teta - Urška Studen

OTROCI IN BONTON

image1Znano je, da otroci kopirajo obnašanje in vedenje od svojih t.i. vzornikov, to pa so v največji meri starši, sorojenci in prijatelji, vrstniki. Nevede jih učimo kako se obnašati v družbi, kako se je za mizo, kaj morajo reči, ko prejmejo nekaj v dar. Zaradi množice vseh teh vzorcev imajo otroci lahko občutek, da sta bonton in lepo obnašanje le skupek pravil in prepovedi. Ravno zaradi tega, ker so jim le-ta manj po godu, jim moramo razložiti (in pokazati), da je lepo vedenje nagrajeno, pohvaljeno in v družbi zaželeno.

POZABLJENE BESEDE PROSIM, HVALA in OPROSTI(TE)

image2Pri delu z otroki velikokrat opazim, da je malo otrok takšnih, ki znajo (sami od sebe) reči hvala. Še manj pa je otrok, ki poznajo besedo prosim. Enostavno rečejo Daj mi ... ali pa Hočem to ... Pa naj bo to list papirja, na katerega bi radi risali, ali pa primer ko česa ne dosežejo oziroma nečesa ne morejo storiti sami. Videti je, kot da te besede zanje nimajo velike vrednosti. Pri opravičevanju pa se zatakne pri iskrenosti. Beseda oprosti je postala brez pomene in za otroke največkrat pomeni »izhod iz težav«. Enostavno rečejo oprosti in zadeva je zaključena. Pa ni tako! Starši in vzgojitelji imajo veliko vlogo pri tem, da spodbujajo otroka k empatiji in izražanju iskrenega opravičila. Pomnite, da morate tudi odrasli premisliti, kadar nekaj storite narobe in ko to dojamete, se lahko vživite v čustva druge osebe. Takrat je lahko vaše opravičilo iskreno. Prav tako potrebujejo čas za razmislek o svojem dejanju ali besedah tudi otroci. Naj jim ne bo beseda oprosti brez pomena.

SPOŠTOVANJE (DO VRSTNIKOV IN ODRASLIH)

Vsak si želi, da bi se drugi lepo obnašali do njega in z njim lepo govorili. Tako kot odrasli, pa se tudi otroci velikokrat spozabijo in se do drugih vedejo nesramno, zaničljivo in v ta sklop spada tudi nasilje (fizično in psihično). Otrok, ki z nečem ni zadovoljen, bo to hitro pokazal z dejanji (uščipne, pocuka ali udari sovrstnika – nemalokrat tudi sorojence in starše). Tudi z besedami, ki jih največkrat kopirajo od starejših, lahko prizadanejo. Ravno zato moramo otrokom že od začetka pokazati, da takšno vedenje ni sprejemljivo in da tudi njim ne bi bilo všeč, če bi bilo to storjeno njim. Odnosi, ki jih imajo za zgled, bodo zrcaljeni, zato se morate zavedati, da jim pokažete pravi način. Z otroki se pogovorite ob neprimernem vedenju in jih opomnite na to, da tudi sami ne bi želeli tega doživeti na svoji koži.

POZDRAVLJANJE

image3Majhni otroci se ne počutijo dobro v neznanem okolju in takrat tudi ne pozdravljajo na glas. Očesni stik še odrasli kdaj težko vzpostavimo, zato moramo otrokom dati čas, da se navadijo in sprostijo v takšnem okolju. Način, ki je najlažji in najhitrejši za učenje je ta, da smo jim vzor. Ob vsakem srečanju, kjer imamo možnost pozdravljanja, osebo pozdravimo s prijetnim pozdravom, lahko tudi s stiskom roke in očesnim stikom. Prav tako lahko otrokom povemo, da na tak način osebi polepšaš dan. Na primer, četudi ne poznamo prodajalke v trgovini, je vljudno, da rečemo dober dan in nasvidenje. Prav tako lahko na tak način pozdravijo, ko stopijo v igralnico ali pa ko pridete nekam na obisk. Pomembni drugi v njegovem življenju smo tisti, ki lahko spodbujamo vljudno vedenje. In naj ne bo vaš način obnašanja kot v pesmi Nece Falk: »Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna.« (Neca Falk)

Saj veste, nasmeh nič ne stane. Otrokom pa ne pozabite razložiti, da v komunikaciji med odraslimi veljajo drugačna merila, kot če z odraslim komunicira otrok. Prav je, da otrok odrasle pozdravi z dober dan, vrstnike pa z živijo.

DOMA IN V JAVNOSTI

Otroci se lahko učijo bontona tudi doma. Kadar otrok izrazi željo z besedami kot so »hočem«, na primeren način preoblikujmo njegovo izjavo, ga popravimo. Če otrok ne ve, kako naj ravna, ga naučite, dajte mu zgled primernega obnašanja.
Včasih otroci zunaj doma pozabijo na vse, kar smo jih naučili. Kadar naredi nekaj neprimernega (oz. ni vljuden), mu to povejmo na samem, ne pred množico tujcev. Spoštujte njegovo integriteto, kot pričakujemo, da bodo drugi našo. Spomnite ga, da takšno vedenje ni vljudno. Dajte mu vedeti, da ni nič narobe, če je zaradi zadrege pozabil, a tudi to, da ste takšno vedenje opazili in mu povejte, kakšno vedenje pričakujete.

BONTON ZA MIZO

Največ kar lahko naredite pri tem delu bontona je, da ob priložnostih, kadar skupaj obeduje celotna družine, postavite za otroke zgled, kako se vesti za mizo. Ob podajanju hrane in krožnikov je obvezna beseda hvala, kadar nekdo želi, da se mu nekaj poda, je tukaj prisoten prosim in pred začetkom obeda dober tek. Poskusite postaviti tudi pravilo, da ne govorimo s polnimi usti, cmokanja, ki pa je nadležna razvada tudi marsikateri odraslih, pa se skušajte ogniti.
Kljub temu, da so otroci majhna bitja, to še ne pomeni, da ne zmorejo določenih stvari. Zgoraj navedena pričakovanja so osnovna in hitro dosegljiva, zato ne podcenjujte vaših otrok in jim skušajte pomagati, da jih usvojijo.

Pokažimo otrokom, da je bonton več kot skupek pravil, s katerimi bi jim starši radi »težili«. Spoznati morajo, da je v današnjem svetu vedno zaželeno in spoštovano takšno obnašanje, da gre za oliko, manire, pravila spodobnega vedenja, ki veljajo v določenem okolju. Najlažje si jih bodo zapomnili in usvojili med odraščanjem, a tudi starši se lahko kaj na novo naučite.

Otroci bodo videli pozitivne odzive okolice na njihovo lepo vedenje, če pa jih bomo spodbujali in kazali odobravanje vedenja, kot je na primer cmokanje in riganje za mizo, bodo to vedenje ponotranjili in ga vzeli za normalno in sprejemljivo. Pomembno je, da so starši v zvezi s tem do svojih otrok zahtevni. Olika je osnova socialnih veščin, zato otroka ne prosimo, ampak zahtevajmo. Seveda pa se najprej poglejmo v ogledalo, da preverimo, kakšnem zgled smo jim.

Več o načinih učenja bontona in lepega obnašanja si lahko preberete še na spodnjih povezavah:
- Kako naučiti otroka lepega vedenja: http://www.parents.com/toddlers-preschoolers/development/manners/teaching-kids-to-mind-their-manners/
- Vzgajati vljudnega otroka: http://www.parenting-with-love.com/raising-a-polite-child/

Katja K.