Header

Vzgoja

NAJPOMEMBNEJŠA OSEBA V OTROKOVEM ŽIVLJENJU

Mama igra najpomembnejšo vlogo v življenju dojenčka. Če pogledamo z vidika številnih psiholoških teorij razvoja osebnosti, lahko celo trdimo, da je mama najpomembnejša oseba v življenju prav vsakega posameznika. Večina sodobnih žensk se z dokazi znanstvenikov intuitivno strinja, zato se vse bolj svoje odgovornosti zavedajo že v nosečnosti. Za ženske pa vloga mame postane resnična s trenutkom, ko v naročju prvič držijo svojo štručko. Velik in najpomembnejši del dela se začne z dojenčkovim prihodom na svet, saj njegove najzgodnejše izkušnje predstavljajo temelje, na katerih bo dojenček gradil svoj občutek varnosti, sprejetosti in samozavesti – za vse življenje.

Besedilo: mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.
Članek je bil objavljen v Reviji Mama. 

 

Ženska se od moškega očitno razlikuje; ne glede na številna prizadevanja po enakosti med spoloma pa bo eno področje še naprej ostalo domena ženskega spola. Mati narava je žensko telo izoblikovala tako, da je sposobno zanositi, roditi in preko dojenja poskrbeti za to, da njen potomec preživi. Biologija je žensko z vlogo mame soočila z veliko odgovornostjo.

Vloga mame se začne z nosečnostjo

Številne študije dokazujejo povezave med čustvenim in mentalnim stanjem nosečnice ter osebnostnimi značilnostmi dojenčka. Bolj, ko je nosečnica nemirna in v stresu ter raztreščena na tisoč različnih koncev (služba, pa šola za starše ter raziskovanje vozičkov in pleničk), bolj se v njenem telesu sprošča stresni hormon kortizol, ki negativno vpliva na razvoj ploda. To pomeni, da ima dojenček po rojstvu pogostejše težave s spanjem in privajanjem na ritem dojenja. Mame z živahnimi dojenčki pogosto tarnajo, da so izčrpane, hkrati pa pozabijo, da so svojega dojenčka že v času nosečnosti naučile na hiter, dinamičen, neurejen in stresen življenjski slog. Zato je pomembno, da nosečnica čim prej sprejme, da je mama. Njena čustvena stabilnost in notranja mirnost plodu omogočata, da se privaja na zdrav življenjski slog, pri katerem je zanj vedno dovolj časa. Dojenček potrebuje pravzaprav samo to: občutek, da je zanj vedno dovolj časa, da mu ni treba hiteti pri dojenju ali ko mu mama menja pleničko. Ko dojenčka ne »priganjamo« in sprejmemo njegov ritem, mu sporočamo, da ga imamo radi in da ga sprejemamo takšnega, kakršen je.

Da se otrokov čustven in mentalni razvoj (s tem pa vpliv maminega čustvenega stanja) začne še preden ženska v naročju drži svojega potomca, potrjujejo podatki angleške longitudinalne študije iz leta 2000. Rezultati te študije so pokazali, da ženske, ki nosečnost načrtujejo, ustvarjajo primernejše okolje za zdrav razvoj otroka kot ženske, ki si otroka želijo, a ga pravzaprav ne načrtujejo (tj. zanosijo po principu: kadarkoli se bo zgodilo, bo v redu – zdaj delava na tem). To ponovno potrjuje zelo pomembno dejstvo, da mama s svojim notranjim stanjem (in seveda upajmo, da je čim bolj pozitivna, zadovoljna in čustveno stabilna) pomembno določa kasnejši čustveni in mentalni razvoj svojega potomca.

Vloga mame v najzgodnejšem obdobju

Že po nekaj tednih je dojenček tesno navezan na najpomembnejšo osebo v svojem življenju – na svojo mamo. Mama je namreč tista, ki zadovolji vse njegove potrebe. Mama poskrbi, da dojenčka ne zebe in da mu ni pretoplo, da je previt in da mu ni neudobno, itd. Zato za dojenčka, to je res najbolj izrazito opazno, v prvih 6. mesecih obstaja izključno samo njegova mama. Oče zanj – vsaj z vidika aktivnega vključevanja pri zadovoljevanju dojenčkovih potreb – nima vidnejše vloge.

Po 6. mesecu je dojenček že sposoben razlikovati med sabo in ostalim okoljem. Po 10. mesecu, ko postane bolj gibljiv, pa tudi fizično začne z raziskovanjem sveta okoli sebe. Ko dojenček raziskuje, se sreča z marsikatero zastrašujočo izkušnjo. Kadar opazi, da se je nekje znašel sam (brez mame, ki je morda za vogalom, zaradi česar jo dojenček ne vidi), se sooča s strahom. Da bi se temu izognil, se drži mame za krilo, ko se podaja na svoja raziskovanja. Telesni kontakt dojenčka napolni z energijo in pogumom za nove podvige. Do približno 24. meseca dojenček sicer ločuje sebe in okolje, vendar sebe vedno dojema skupaj s svojo mamo. Ko mamo vidi, le-ta obstaja in mu bo lahko pomagala pri zadovoljevanju njegovih potreb. Ko mame ne vidi, zanj ne obstaja in zato ga je strah. Mame, ki so otroku v tem obdobju še naprej tako fizično kot čustveno na voljo, mu seveda to fazo strahu in nelagodja olajšajo. Zdrava podpora v tej fazi pomembno določa, koliko si bo otrok kasneje (v šoli in življenju) drznil poizkušati. Seveda pa prepogosta svarila in pretirano zaščitniško vedenje zavrejo otrokovo željo po raziskovanju in samostojnosti.

V 3. letu življenja otrok doseže psihološko rojstvo, saj se prebije iz diade mama-otrok, sebe razume kot samostojno osebo in zna – vsaj delno z nadzorom starša – poskrbeti za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb (lulanje, kakanje, hranjenje...).

Začetek in nadaljevanje vloge mame

Ker je na začetku mama tista, ki poskrbi za vse njegove potrebe, se dojenčku zdi, da brez mame ne more obstajati, saj je povsem nemočen in ne zna poskrbeti zase. Zato mamo povezuje z varnostjo in ugodjem. Tudi pozneje je mama tista, ki tolaži in razume in je praviloma bolj popustljiva. Mame predstavljajo bolj umirjen pol v otrokovem življenju, bolj intimen in čustven svet, v katerem se otrok uči empatije in čustvene inteligentnosti.

Mama je v prvem letu otrokovega življenja na veliki preizkušnji, saj ji dojenček ne zna povedati za svoje potrebe in o tem, kako se počuti ali česa si v določenem trenutku želi (morda samo objema ali pa ga moti preglasna glasba iz sosednjega stanovanja). Dojenček preko joka, pogleda in drugih znakov sporoča o svojih potrebah, te znake pa mora mama čim hitreje prepoznati. Na osnovi tega, kolikokrat pravilno prepozna dojenčkovo potrebo, se gradi otrokova samozavest in občutek jaz-a. To pomeni, da pogosteje, ko mama prepozna njegove potrebe, bolj pozitivno to vpliva nanj. Dojenček tako, ker nekdo razume in ve, kaj se z njim dogaja, krepi svoje občutke sprejetosti, varnosti in ljubezni.

Biti mama je odgovorna naloga in s seboj prinese tako vzpone kot padce. Med vzpone lahko vključimo brezpogojno ljubezen, ki jo vsaka mama čuti do svojega otroka. Med padce oziroma tiste bolj utrujajoče plati materinstva pa lahko prikimamo dejstvu, da biti mama ni (vedno) lahko. Materinstvo ni pravljica, kjer vse lepo teče, materinstvo od ženske zahteva veliko potrpežljivosti in ustvarjalnosti. Biti mama ni vedno lahko.

Pomagajte si s čuječnostjo

Ne verjamete? Recimo, da križarite po oddelku z zelenjavo v samopostrežni, vaša desetmesečna punčka pa na ves glas zajoka. Vi veste, da se je pravkar naspala, ker ste na parkirišču pred trgovino eno uro čakali, da se je zbudila. Pravkar ste jo previli, nahranili pa pred spanjem, tako da veste, da ni mokra, niti lačna. Ko jo dvignete v naročje, neha jokati. Izvija se vam iz rok, rada bi kobacala po tleh. Noče se voziti v vozičku in zdaj hoče svoj upor naznaniti tako, da njeno užaljeno tuljenje odmeva po vsej trgovini. Vi pa bi res radi nakupili vse potrebno in se odpeljali domov, da bi naredili večerjo. Loteva se vas jeza, pa tudi nerodno vam je. Niti malo vam ni všeč, da hči joka. To spada naravnost v predalček »To ni dobro in želim, da se neha«.

Na tej točki imate na izbiro, da se zadeve lotite na enega od naslednjih dveh načinov. Lahko se odločite, da se ji boste uprli in rekli: »Sovražim to, hočem, da se neha, in to bom tudi naredila, tako da bom lahko nakupovala naprej.« Lahko poskusite celo vrsto trikov, in če ne bodo uspeli, boste vse bolj nejevoljni, osramočeni in živčni. Morda boste odhrumeli ven, se odpeljali domov in bili razdražljivi še ves večer.

Lahko pa si rečete: »Mala joka. Očitno bi se rada plazila, ampak na teh umazanih tleh to ne bo šlo. Poleg tega pa bi resnično rada nakupila vse potrebno.«

Mogoče se boste za trenutek ustavili in malo zadihali, pri tem pa zaznali, da je vaše dihanje malo hitrejše in telo napeto. V situaciji, kakršna je, in brez kakršnih koli opredelitev, ali je dobra ali slaba, lahko ugotovite, da imate veliko možnosti. Lahko bi se na primer kje ustavili, jo pustili, da se plazi, in pripravili večerjo malo kasneje. Lahko bi se domislili, kako naj jo nosite. Lahko bi se vdali, se odpeljali domov in potisnili v pečico dobro staro zamrznjeno pico. Od sosede bi si lahko sposodili malo solate. Lahko bi pustili otroka, da vrešči, in hitro končali nakup. Čeprav ste še razdraženi, bi lahko opazovali lastno razdraženost in to, kako jo občutite. Šele potem bi se vrnili k odločanju. V tem primeru je bolj kot sama situacija vaše vrednotenje situacije tisto, ki določa, kako se odzovete in odgovorite nanjo. Ko ste jo ocenili kot slabo, napačno ali nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, ter se močno poistovetili s to oceno kot z »resnico«, vas zasuje plaz težavnih čustev in telesnih občutkov. Nato se odzovete. Ko pa sprejmete situacijo tako, kakršna je, izberete najboljši odziv, ki vam je v tem položaju na voljo, brez celega kupa dodatne prtljage. Ko ste se tako soočili s situacijo, ste ohranili svoj notranji mir, na hčerko pa mimogrede prenesli znanje, da imate vse pod nadzorom.

Čuječe materinstvo pomeni, da vse, kar se vam bo dogajalo kot mami, pričakate z odprtimi očmi in odprtim srcem. Naj bodo ta doživetja notranja, kot so misli, čustva in telesni občutki, ali pa zunanja, kot so odnosi, dogodki v službi ali kakem drugem okolju – čuječe materinstvo je način, da ste preprosto prisotni pri tem, kar se dogaja. To je sicer preprosto, vendar za večino ljudi ni lahko. Kadar se zaskrbljujočemu dogajanju približate čuječe, ga lahko celo do neke mere sprejmete. S sprejemajočo držo pa se pogosto spremeni vaše celotno stanje. Celo če ostanete razburjeni in prizadeti, lahko tudi to stanje sprejmete s čuječnostjo in z manj obsojajočimi mislimi ter zgodbami, ki vam zbujajo tesnobo in krepijo neprijetne občutke. Če ste v tej situaciji in v svojih občutkih pripravljeni videti samo dejstva, namesto da bi se jim upirali ali jih poskušali spremeniti, si lahko prihranite veliko nepotrebnega trpljenja in ste bolj enostavna dobra mama.

 

Pomemben vir mamine vloge predstavlja vloga očeta

Če je mama najpomembnejši vir otrokovih občutkov varnosti in sprejetosti (sploh v njegovih najzgodnejših izkušnjah), je vir njene čustvene stabilnosti partner – kako dobro se moški znajde v vlogi očeta, kako učinkovito ji pomaga pri novih opravilih, ki so povezane z dojenčkom, in koliko ljubezni ter razumevanja ji izkazuje.

KAKO STARŠI VPLIVAJO NA RAZVOJ OTROKOVIH MOŽGANOV

Starši niso čarovniki z nadnaravnimi močmi. Svojim otrokom ne morejo zagotoviti, da bodo kot odrasli srečni, ali pa jih povsem zaščititi pred porazi in zavrnitvami. Vendar pa lahko s svojo zdravo povezanostjo z dojenčkom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijali njegovi možgani in na to, kako čustveno inteligenten bo njihov otrok. Če pogledamo s tega zornega kota, pa morda lahko vseeno trdimo, da imajo starši zelo posebne moči.

Besedilo: mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.
Članek je bil objavljen v Reviji Mama. 

 

Starši otroku – starši otrokovim možganom

Če pogledamo v zgodovino človeštva, se lahko strinjamo, da so starši stoletja otroke vzgajali po svojih najboljših močeh, v drugi polovici 20. stoletja pa so v ospredje stopili različni vzgojni stili. Novopečena starša morata tako pogosto odgovoriti na vprašanje, za kakšno vzgojo sta se odločila (npr. vzgajata z avtoriteto ali sta izbrala permisiven stil). Danes vemo, da ima vzgoja dolgoročen učinek tudi na razvoj dojenčkovih možganov. Z razvojem nevroznanosti, ki se ukvarja s slikanjem možganov, lahko vidimo in spremljamo, kaj se dogaja v dojenčkovim možganih. Dokazano je, da reakcije in čustvena stanja staršev ter povezanost z dojenčkom, vplivajo na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Z drugimi besedami: starši s svojim vzgojnim stilom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijale povezave dojenčkove povezave v možganih in kako bo kasneje v življenju lahko samostojen, samozavesten in srečen.

Skoraj celoten del dojenčkovih možganov se razvije po njegovem rojstvu. Ko novorojenček priveka na svet, je zato še bolj dovzeten za zunanje vplive. Ker njegov celoten svet predstavljata starša (v začetnih mesecih ima z vidika golega preživetja bistveno vlogo mama), s svojimi odzivi – tako pozitivnimi kot negativnimi – »oblikujeta« dojenčkove možgane. Ker so dojenčkovi možgani (sploh pa »racionalni« del možganov) po rojstvu skoraj povsem nerazviti, nekateri novorojenčka poimenujejo kar zunanji fetus. Ko se novorojenček rodi, ima kar 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave med temi možganskimi celicami in racionalnim delom možganov. Te povezave določajo čustveno in socialno inteligentnost otroka. In prav na te povezave imajo starši pomemben (če ne že bistven) vpliv. Starši postavljajo temelje, kako čustveno in socialno zrel, samostojen in inteligenten bo njihov otrok kasneje, pravzaprav do konca svojega življenja.

Zgodba o otrokovih možganih

  1. Novorojenček ima 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave.
  2. Slika možganov enoletnega malčka kažejo več povezav v racionalnem delu možganov.
  3. Slika možganov dvoletnega otroka prikazujejo, da so povezave v možganih veliko bolj razvejane in zapletene, kar lahko opazimo tudi navzven, saj otroci hodijo, govorijo, izražajo čustva, ki so vedno bolj primerna situacijam.

Razvoj 90% otrokovih možganov

Novorojenčkovi možgani začnejo povezave med možganskimi celicami ustvarjati skoraj takoj po rojstvu. Z vidika razvoja možganov je prvo leto otrokovega življenja zelo pomembno, saj se njegovi možgani razvijajo najhitreje. Otrok pri petih letih razvije 90% svojih možganov. V tem odločilnem obdobju dojenčkovi in otrokovi možgani oblikujejo na milijone povezav, spremenijo obstoječe povezave v nove in jih ponovno oblikujejo in preoblikujejo v še novejše povezave. Pravzaprav gre za stalen proces oblikovanja novih povezav in preoblikovanja obstoječih v nova ali drugačna. Na proces oblikovanja in preoblikovanja vplivajo starši, ki ustvarjajo pozitivne in/ali negativne izkušnje. Večina dojenčkovih izkušenj o zunanjem svetu je povezana s čustvenim odnosom, ki ga vzpostavita starša s svojim otrokom. Pomembna prirojena funkcija možganov je tudi to, da se hitro prilagodijo na zunanje okoliščine. Če ima otrok npr. starša, ki ga ustrahujeta, se bo na takšno okolje povsem prilagodil, takšnemu okolju sledi tudi kemično ravnovesje v njegovih možganih, ki oblikujejo in preoblikujejo povezave v otrokov sistem vrednot in osebnostnih potez. Otrok s staršema, ki ga ustrahujeta, bo lahko pretirano pazljiv, bojazljiv ali agresiven.

Kaj je pomembno? Vse!

Način, kako poslušate svojega dojenčka, se z njim igrate in crkljate, ga pomirite, ga okarate, mu pojete pesmice in mu posvečate pozornost – prav vse, kar z njim počnete ali ne počnete – je za dojenčka pomembno. Vse, kar počnete, vsaka vaše reakcija in vsako vaše čustvo je za dojenčka pomembno. Skozi vas se dojenček uči sprejemati in doživljati svet, skozi vas se dojenček nauči, kako varen in sprejet je. Čustva staršev pri dojenčku sprožijo oblikovanje povezav v možganih, kar mu omogoča, da se kasneje samostojno spoprime s stresnimi situacijami v vrtcu, šoli in življenju. Tako se nauči, kako gradi prijateljske in partnerske odnose, kako naj se sooči z jezo in razočaranjem, kako naj bo prijazen in razumevajoč, kako krepi svojo voljo in motivacijo, kako naj izpolni svoje sanje in doseže cilje, kako naj živi zadovoljno in polno življenje ter kako naj ljubi... Vrtiljak čustev, ki jih mora obvladati vsak zrel odrasel, se začne oblikovati in vrteti takoj, ko novorojenček pride na svet. Starši morajo zavzeti odgovorno vlogo, da otroku ustvarijo primerno okolje za čustven in socialni razvoj, kajti to, kar se nauči v svojih najzgodnejših letih, nosi s seboj vse življenje.

Rada imam svojo mamico

Mamo in otroka povezuje čudovita nevidna čustvena vez. Psihologi jo definirajo kot pretok energije, čustvene podpore in številnih informacij od mame do otroka. Pravzaprav od maminega čustvena stanja in možganov do otrokovega telesa in možganov. Enako velja za vse odrasle, ki igrajo čustveno pomembno vlogo v otrokovem življenju (oče, babica in dedek, pa tudi starejši bratje ali sestre). Čustveno stanje odraslega, vse kar se dogaja v frontalnem predelu možganov, imajo direkten vpliv na oblikovanje čustvenega odziva v dojenčkovih možganih in ključno vlogo pri njegovem telesnem odzivu. Če ste, ko dojenček joka, kot mamica mirni, dojenčka enostavno pomirite, saj mu zagotovite, da imate vse pod nadzorom, da mu boste pomagali in ga »rešili« njegovih strahov. Če ste, ko dojenček joka, sami nervozni ali vas je strah, če ga sploh znate pomiriti, ga boste še bolj prestrašili in vznemirili, zato se bo odzval še s krčevitejšim jokom. Skrivnost vaše starševske posebne moči je v vaši notranji mirnosti.

Kako do notranje mirnosti?

Čuječe materinstvo je način bivanja. Je način, kako vsemu doživljanju – svojemu in dojenčkovemu – pustimo, da je, kakršno je. Toda tak način bivanja je večini ljudi tuj. Najbrž se razlikuje od tistega, ki so nas ga naučili, in v nekaterih pogledih je v nasprotju z načinom, kako smo programirani. Čuječe materinstvo preprosto povedano pomeni živeti v svojem telesu v tem trenutku in biti v stiku s svojim otrokom ne glede na okoliščine. Pomeni zavedati se svojega doživljanja iz trenutka v trenutek, takšnega, kakršno pač je, ne da bi ga skušali odriniti, ga zadržati ali ga presojati kot dobro ali slabo. Pomeni soočiti se z vsako situacijo, kakršna je, in se sčasoma vse pogosteje odzivati na kakršno koli dogajanje radovedno in sočutno. Čuječe materinstvo pomeni, da vse, kar se vam bo dogajalo kot mami, pričakate z odprtimi očmi in odprtim srcem. Naj bodo ta doživetja notranja, kot so misli, čustva in telesni občutki, ali pa zunanja, kot so odnosi, dogodki v službi ali kakem drugem okolju – čuječe materinstvo je način, da ste preprosto prisotni pri tem, kar se dogaja. Na ta način lahko preprosto krepite svojo čustveno mirnost, ki dojenčku predstavlja temelje za optimalen čustven in socialni razvoj.