Header

Vzgoja

VPLIV OČETA IN NJEGOVE VLOGE NA RAZVOJ OTROKA

Dva različna pola – vloga očeta in vloga mame – v otrokovem življenju otroku omogočata učenje raznolikosti. Študije kažejo, da otroci z mamo in očetom uživajo bolj pestro nego. Njihove izkušnje so bogatejše, saj imajo na razpolago več različnih modelov, kako se lahko v določeni situaciji vedejo ali čustvujejo. Oče in mama imata namreč, ne glede na dogovorjen stil starševstva, individualen odziv na povsem enake dogodke. Vloga očeta se od vloge matere razlikuje, obe vlogi pa v otrokovem razvoju predstavljata pomembne dejavnike okolja.

Besedilo: mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.
Članek je bil objavljen v Reviji Mama.

 

Moški tradicionalno v družini predstavlja stabilnost, vse bolj pa se izpostavlja tudi njegova podporna vloga, ki jo moramo v sodobnem pomenu besede razumeti zelo široko. Danes je namreč povsem običajno, da sodoben moški materi svojega otroka nudi pomoč pri hišnih opravilih. To pomeni, da skrbi, da je hiša čista in v dobrem stanju ter pomaga pri vzgoji otrok in je pri tej celo aktivno udeležen. V takšnih primerih moški ženski pomaga, da je lahko bolj notranje mirna in čustveno stabilna ter zato ne samo boljša mama, temveč tudi bolj zadovoljna v vlogi partnerke. Ko je ženska dobra mama in zadovoljna v vlogi partnerke, posredno ustvarja spodbudno družinsko klimo za zdrav razvoj otroka. Vendar ne pozabimo, da je temelje postavil pravzaprav moški, ki ženski zagotavlja varnost in stabilnost skozi svoje vedenje, da se zavzema za njune otroke in družino.

Nezamenljiva vloga

Posploševanje nam prinese hitrejše in lažje razumevanje sveta, zato se za trenutek pomudimo pri razlikovanju med moškim in žensko. V znanosti potekajo burne razprave, če so te razlike posledica prirojene biologije ali družbenih pritiskov ali morda celo kombinacije vseh dejavnikov. Na splošno velja, da moškega in ženske ne moremo razumeti kot dva nasprotna pola, saj vloga očeta in vloga mame otroku prinašata različne prednosti in stile. Obe vlogi se med seboj dopolnjujeta, kar pomeni, da sta nujni za zdrav razvoj otroka in med seboj nista zamenljivi.

Ali sta stila očeta in mame npr. pri igri res tako različna? Poglejmo si sledeča dva primera:

  1. Oče dvigne v svojega sedemmesečnega sina Žana in ga vrže v zrak. Medtem ko Žan pada nazaj v njegovo naročje, ga oče ves čas gleda – oba se gledata iz oči v oči. Žan se smeji, oče ga objame in potem spet vrže v zrak.
  2. Mati svojo 10-mesečno hčerko Majo posadi v svoje naročje, iz kupa igrač potegne Majino najljubšo igračo zelenega slončka in ga, še preden ga ponudi Maji, nežno poboža. Maja se nasmehne, zato mama pred Majini očmi še nekaj časa stresa zelenega slončka. Maja se smeji in svoje ročice stegne proti slončku.

Sta ta dva primera samo stereotipno posploševanje ali se oče in mama dejansko povsem drugače igrata s svojimi potomci? Niz študij potrjuje, da razlike v vlogi očeta in mame pri igri obstajajo, prav tako pa tudi pri vzgoji na splošno.

Vpliv na otrokov razvoj

Razvojni psihologi so se v preteklosti osredotočali izključno na to, kako vloga mame vpliva na otrokov razvoj. Izpostavljali so pomembnost zdrave navezanosti oziroma zdravega odnosa med mamo in otrokom, danes pa se strinjajo, da imajo tudi očetje edinstveno in ključno vlogo pri usmerjanju in spodbujanju otrokovega razvoja. Mnogi strokovnjaki celo opozarjajo, da so lahko očetje prav tako skrbni in pozorni pri negi novorojenčka in dojenčka (kar predstavlja prvo leto otrokovega življenja) kot matere. Ko otroci rastejo, očetje prevzamejo vse več odgovornosti: poleg klasično vzgojne vloge prevzamejo vodilno vlogo v intelektualnem in družbenem razvoju otroka. Tudi če se oče »samo igra« in skrbi za zabavo, vpliva na intelektualni in družben razvoj svojih otrok. Oče je tisti, ki v igro vpleta več znanja in zanimivih dejstev ter otroka iz varnega domačega zavetja vpleje v širni svet dogodivščin, kjer je veliko priložnosti srečati druge ljudi.

Oče in dojenček

Dojenčki za zdrav čustven in mentalni razvoj potrebujejo stabilnost, ki jo oče in mama dojenčku omogočita tako, da sta oba čustveno stabilna. Mama za svojo čustveno stabilnost potrebuje očetovo podporo in njegovo pripravljenost, da pri vzgoji aktivno sodeluje. Poleg stabilnosti dojenček potrebuje še občutek varnosti in predvidljivosti, kar mu starša zagotovita skozi ljubeče družinsko okolje in z doslednimi odzivi (npr. ko dojenček zajoka, se morata odzvati vedno na enak način). Vse od spočetja pa do psihološkega rojstva otroka (psihološko rojstvo pomeni, da se otrok zaveda svojega samostojnega obstoja in da razume, da ni podaljšek svoje mame) je vloga očeta dragocena, četudi ne nujno v središču pozornosti.

Normalni razvoj že nekaj tednov po rojstvu dojenčka vodi otroka iz faze, v kateri se na okolje sploh ne odziva, v fazo simbioze. Dojenček je tesno navezan na najpomembnejšo osebo v svojem življenju – na svojo mamo. Mama je namreč tista, ki zadovolji vse njegove potrebe. Vendar pa tudi oče pridobiva na veljavi, saj se aktivno vpleta v interakcijo z dojenčkom. Ker je dojenček zdaj že sposoben najbolj osnovnega odziva, očetje dobijo nov zagon, da bi bili del čim več interakcij z dojenčkom (četudi samo opazujejo interakcijo med mamo in dojenčkom, ko mama npr. doji). Ker je mama tista, ki skrbi za večino dojenčkovih potreb, očetu preostane igra in zabava z dojenčkom. V interakciji s svojim potomcem so veliko bolj verbalni in dinamični: interakcija očetov praviloma vedno vsebuje komponento »delati« (v nasprotju z mamino »biti« npr. varen, zdrav, sit...). Tako se dojenček nauči, da se aktivne in zanimive igre praviloma zgodijo z očetom; ko so otroci starejši, se pogosto raje igrajo z očeti, saj le-ti zagotavljajo nepredvidljivo in razburljivo interakcijo. Takšen način stimulacije, ki jo v otrokovo življenje vnaša vloga očeta, spodbuja zdrav razvoj otrokovih možganov. Študije celo potrjujejo, da otroci z aktivnimi očeti dosegajo boljše rezultate na testih, ki preverjajo sposobnost razmišljanja.

Malčkov čustveni svet

Ko dojenčki odrastejo v malčke, morata starša – poleg zadovoljevanja osnovnih potreb in nege – malčku omogočiti raziskovanje in jasno postaviti meje. Očetje imajo pri doseganju teh dveh ciljev zelo vidno vlogo, saj malčka skozi igro učijo, kako naj rešuje težave in naveže prva prijateljstva. Oče malčka podpira v njegovem raziskovanju in krepi njegov pogum. Moški to počenjajo veliko bolj naravno kot ženske (no, tako se vsaj zdi). Ko se očetje s svojimi malčki igrajo, ne gre samo za zabavo, četudi je na prvi pogled tako. Očetje zagotavljajo varno, a zahtevnejšo areno za svoje malčke, kjer se malček uči interakcij z drugimi in zunanjim svetom. Skozi nepopustljivo, včasih morda celo grobo igro ustvarjajo ovire in od svojih malčkov zahtevajo, da upoštevajo pravila in meje. Hkrati pa jih spodbujajo, da raziskujejo (tudi svojo ustvarjalnost, kako lahko zmagajo in svoje sposobnosti, da poskusijo z novimi strategijami) in vztrajajo. Malčki, ki se morajo zanesti nase, da bi npr. dobili žogo, ki jo oče drži visoko v zraku, se skozi igro učijo, kako reševati težave.

Oče ima velik vpliv tudi na čustven razvoj otroka: ne samo, da ga dejansko uči primernih čustvenih odzivov, ki mu pomagajo, da je bolj priljubljen pri svojih vrstnikih, temveč se otrok le-teh uči z opazovanjem. Zato je pomembno, kakšen je odnos med mamo in očetom oziroma kakšni so čustveni odzivi (predvsem v napetih in stresnih trenutkih) obeh staršev v primarni družini.

Povezovalni člen družinskega kroga

Vloga očeta pri razvoju otroka je vsekakor večplastna, ker je močno dopolnilna vlogi mame. Oče tako ne predstavlja pomembnega dejavnika v otrokovem razvoju, temveč predstavlja pomemben temelj mamini čustveni stabilnosti. Psihologi opozarjajo na to, kako pomembna so prva leta otrokovega življenja, saj je dojenček povsem odvisen od svojega okolja. Ker ni sposoben samostojnosti in jasne komunikacije, informacije o sebi dobiva skozi vsa svoja čutila. V prvem letu dojenček izoblikuje občutek sprejetosti, varnosti in samozavesti – vse skozi odzive svojih staršev. Odzivi pa zajemajo odnos med mamo in očetom, mamimo čustveno stabilnost ter njeno sposobnost, kako hitro in natančno zadovolji dojenčkove potrebe, očetovo pripravljenost pomagati in sodelovati, ki ponovno vpliva na krepitev maminega notranjega miru. Ko postaneta starša, tako mati kot oče sprejmeta veliko odgovornost, da vzgojita zdravega otroka. S čuječnostjo, ki nas uči, kako ohraniti notranji mir in razvijati sočutje ter ljubezen, ustvarjamo optimalno okolje za otrokov razvoj. Oče s čuječnostjo krepi svojo vlogo očeta in partnerja ter predstavlja pomemben člen družinskega kroga.

NAJPOMEMBNEJŠA OSEBA V OTROKOVEM ŽIVLJENJU

Mama igra najpomembnejšo vlogo v življenju dojenčka. Če pogledamo z vidika številnih psiholoških teorij razvoja osebnosti, lahko celo trdimo, da je mama najpomembnejša oseba v življenju prav vsakega posameznika. Večina sodobnih žensk se z dokazi znanstvenikov intuitivno strinja, zato se vse bolj svoje odgovornosti zavedajo že v nosečnosti. Za ženske pa vloga mame postane resnična s trenutkom, ko v naročju prvič držijo svojo štručko. Velik in najpomembnejši del dela se začne z dojenčkovim prihodom na svet, saj njegove najzgodnejše izkušnje predstavljajo temelje, na katerih bo dojenček gradil svoj občutek varnosti, sprejetosti in samozavesti – za vse življenje.

Besedilo: mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.
Članek je bil objavljen v Reviji Mama. 

 

Ženska se od moškega očitno razlikuje; ne glede na številna prizadevanja po enakosti med spoloma pa bo eno področje še naprej ostalo domena ženskega spola. Mati narava je žensko telo izoblikovala tako, da je sposobno zanositi, roditi in preko dojenja poskrbeti za to, da njen potomec preživi. Biologija je žensko z vlogo mame soočila z veliko odgovornostjo.

Vloga mame se začne z nosečnostjo

Številne študije dokazujejo povezave med čustvenim in mentalnim stanjem nosečnice ter osebnostnimi značilnostmi dojenčka. Bolj, ko je nosečnica nemirna in v stresu ter raztreščena na tisoč različnih koncev (služba, pa šola za starše ter raziskovanje vozičkov in pleničk), bolj se v njenem telesu sprošča stresni hormon kortizol, ki negativno vpliva na razvoj ploda. To pomeni, da ima dojenček po rojstvu pogostejše težave s spanjem in privajanjem na ritem dojenja. Mame z živahnimi dojenčki pogosto tarnajo, da so izčrpane, hkrati pa pozabijo, da so svojega dojenčka že v času nosečnosti naučile na hiter, dinamičen, neurejen in stresen življenjski slog. Zato je pomembno, da nosečnica čim prej sprejme, da je mama. Njena čustvena stabilnost in notranja mirnost plodu omogočata, da se privaja na zdrav življenjski slog, pri katerem je zanj vedno dovolj časa. Dojenček potrebuje pravzaprav samo to: občutek, da je zanj vedno dovolj časa, da mu ni treba hiteti pri dojenju ali ko mu mama menja pleničko. Ko dojenčka ne »priganjamo« in sprejmemo njegov ritem, mu sporočamo, da ga imamo radi in da ga sprejemamo takšnega, kakršen je.

Da se otrokov čustven in mentalni razvoj (s tem pa vpliv maminega čustvenega stanja) začne še preden ženska v naročju drži svojega potomca, potrjujejo podatki angleške longitudinalne študije iz leta 2000. Rezultati te študije so pokazali, da ženske, ki nosečnost načrtujejo, ustvarjajo primernejše okolje za zdrav razvoj otroka kot ženske, ki si otroka želijo, a ga pravzaprav ne načrtujejo (tj. zanosijo po principu: kadarkoli se bo zgodilo, bo v redu – zdaj delava na tem). To ponovno potrjuje zelo pomembno dejstvo, da mama s svojim notranjim stanjem (in seveda upajmo, da je čim bolj pozitivna, zadovoljna in čustveno stabilna) pomembno določa kasnejši čustveni in mentalni razvoj svojega potomca.

Vloga mame v najzgodnejšem obdobju

Že po nekaj tednih je dojenček tesno navezan na najpomembnejšo osebo v svojem življenju – na svojo mamo. Mama je namreč tista, ki zadovolji vse njegove potrebe. Mama poskrbi, da dojenčka ne zebe in da mu ni pretoplo, da je previt in da mu ni neudobno, itd. Zato za dojenčka, to je res najbolj izrazito opazno, v prvih 6. mesecih obstaja izključno samo njegova mama. Oče zanj – vsaj z vidika aktivnega vključevanja pri zadovoljevanju dojenčkovih potreb – nima vidnejše vloge.

Po 6. mesecu je dojenček že sposoben razlikovati med sabo in ostalim okoljem. Po 10. mesecu, ko postane bolj gibljiv, pa tudi fizično začne z raziskovanjem sveta okoli sebe. Ko dojenček raziskuje, se sreča z marsikatero zastrašujočo izkušnjo. Kadar opazi, da se je nekje znašel sam (brez mame, ki je morda za vogalom, zaradi česar jo dojenček ne vidi), se sooča s strahom. Da bi se temu izognil, se drži mame za krilo, ko se podaja na svoja raziskovanja. Telesni kontakt dojenčka napolni z energijo in pogumom za nove podvige. Do približno 24. meseca dojenček sicer ločuje sebe in okolje, vendar sebe vedno dojema skupaj s svojo mamo. Ko mamo vidi, le-ta obstaja in mu bo lahko pomagala pri zadovoljevanju njegovih potreb. Ko mame ne vidi, zanj ne obstaja in zato ga je strah. Mame, ki so otroku v tem obdobju še naprej tako fizično kot čustveno na voljo, mu seveda to fazo strahu in nelagodja olajšajo. Zdrava podpora v tej fazi pomembno določa, koliko si bo otrok kasneje (v šoli in življenju) drznil poizkušati. Seveda pa prepogosta svarila in pretirano zaščitniško vedenje zavrejo otrokovo željo po raziskovanju in samostojnosti.

V 3. letu življenja otrok doseže psihološko rojstvo, saj se prebije iz diade mama-otrok, sebe razume kot samostojno osebo in zna – vsaj delno z nadzorom starša – poskrbeti za zadovoljevanje svojih osnovnih potreb (lulanje, kakanje, hranjenje...).

Začetek in nadaljevanje vloge mame

Ker je na začetku mama tista, ki poskrbi za vse njegove potrebe, se dojenčku zdi, da brez mame ne more obstajati, saj je povsem nemočen in ne zna poskrbeti zase. Zato mamo povezuje z varnostjo in ugodjem. Tudi pozneje je mama tista, ki tolaži in razume in je praviloma bolj popustljiva. Mame predstavljajo bolj umirjen pol v otrokovem življenju, bolj intimen in čustven svet, v katerem se otrok uči empatije in čustvene inteligentnosti.

Mama je v prvem letu otrokovega življenja na veliki preizkušnji, saj ji dojenček ne zna povedati za svoje potrebe in o tem, kako se počuti ali česa si v določenem trenutku želi (morda samo objema ali pa ga moti preglasna glasba iz sosednjega stanovanja). Dojenček preko joka, pogleda in drugih znakov sporoča o svojih potrebah, te znake pa mora mama čim hitreje prepoznati. Na osnovi tega, kolikokrat pravilno prepozna dojenčkovo potrebo, se gradi otrokova samozavest in občutek jaz-a. To pomeni, da pogosteje, ko mama prepozna njegove potrebe, bolj pozitivno to vpliva nanj. Dojenček tako, ker nekdo razume in ve, kaj se z njim dogaja, krepi svoje občutke sprejetosti, varnosti in ljubezni.

Biti mama je odgovorna naloga in s seboj prinese tako vzpone kot padce. Med vzpone lahko vključimo brezpogojno ljubezen, ki jo vsaka mama čuti do svojega otroka. Med padce oziroma tiste bolj utrujajoče plati materinstva pa lahko prikimamo dejstvu, da biti mama ni (vedno) lahko. Materinstvo ni pravljica, kjer vse lepo teče, materinstvo od ženske zahteva veliko potrpežljivosti in ustvarjalnosti. Biti mama ni vedno lahko.

Pomagajte si s čuječnostjo

Ne verjamete? Recimo, da križarite po oddelku z zelenjavo v samopostrežni, vaša desetmesečna punčka pa na ves glas zajoka. Vi veste, da se je pravkar naspala, ker ste na parkirišču pred trgovino eno uro čakali, da se je zbudila. Pravkar ste jo previli, nahranili pa pred spanjem, tako da veste, da ni mokra, niti lačna. Ko jo dvignete v naročje, neha jokati. Izvija se vam iz rok, rada bi kobacala po tleh. Noče se voziti v vozičku in zdaj hoče svoj upor naznaniti tako, da njeno užaljeno tuljenje odmeva po vsej trgovini. Vi pa bi res radi nakupili vse potrebno in se odpeljali domov, da bi naredili večerjo. Loteva se vas jeza, pa tudi nerodno vam je. Niti malo vam ni všeč, da hči joka. To spada naravnost v predalček »To ni dobro in želim, da se neha«.

Na tej točki imate na izbiro, da se zadeve lotite na enega od naslednjih dveh načinov. Lahko se odločite, da se ji boste uprli in rekli: »Sovražim to, hočem, da se neha, in to bom tudi naredila, tako da bom lahko nakupovala naprej.« Lahko poskusite celo vrsto trikov, in če ne bodo uspeli, boste vse bolj nejevoljni, osramočeni in živčni. Morda boste odhrumeli ven, se odpeljali domov in bili razdražljivi še ves večer.

Lahko pa si rečete: »Mala joka. Očitno bi se rada plazila, ampak na teh umazanih tleh to ne bo šlo. Poleg tega pa bi resnično rada nakupila vse potrebno.«

Mogoče se boste za trenutek ustavili in malo zadihali, pri tem pa zaznali, da je vaše dihanje malo hitrejše in telo napeto. V situaciji, kakršna je, in brez kakršnih koli opredelitev, ali je dobra ali slaba, lahko ugotovite, da imate veliko možnosti. Lahko bi se na primer kje ustavili, jo pustili, da se plazi, in pripravili večerjo malo kasneje. Lahko bi se domislili, kako naj jo nosite. Lahko bi se vdali, se odpeljali domov in potisnili v pečico dobro staro zamrznjeno pico. Od sosede bi si lahko sposodili malo solate. Lahko bi pustili otroka, da vrešči, in hitro končali nakup. Čeprav ste še razdraženi, bi lahko opazovali lastno razdraženost in to, kako jo občutite. Šele potem bi se vrnili k odločanju. V tem primeru je bolj kot sama situacija vaše vrednotenje situacije tisto, ki določa, kako se odzovete in odgovorite nanjo. Ko ste jo ocenili kot slabo, napačno ali nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, ter se močno poistovetili s to oceno kot z »resnico«, vas zasuje plaz težavnih čustev in telesnih občutkov. Nato se odzovete. Ko pa sprejmete situacijo tako, kakršna je, izberete najboljši odziv, ki vam je v tem položaju na voljo, brez celega kupa dodatne prtljage. Ko ste se tako soočili s situacijo, ste ohranili svoj notranji mir, na hčerko pa mimogrede prenesli znanje, da imate vse pod nadzorom.

Čuječe materinstvo pomeni, da vse, kar se vam bo dogajalo kot mami, pričakate z odprtimi očmi in odprtim srcem. Naj bodo ta doživetja notranja, kot so misli, čustva in telesni občutki, ali pa zunanja, kot so odnosi, dogodki v službi ali kakem drugem okolju – čuječe materinstvo je način, da ste preprosto prisotni pri tem, kar se dogaja. To je sicer preprosto, vendar za večino ljudi ni lahko. Kadar se zaskrbljujočemu dogajanju približate čuječe, ga lahko celo do neke mere sprejmete. S sprejemajočo držo pa se pogosto spremeni vaše celotno stanje. Celo če ostanete razburjeni in prizadeti, lahko tudi to stanje sprejmete s čuječnostjo in z manj obsojajočimi mislimi ter zgodbami, ki vam zbujajo tesnobo in krepijo neprijetne občutke. Če ste v tej situaciji in v svojih občutkih pripravljeni videti samo dejstva, namesto da bi se jim upirali ali jih poskušali spremeniti, si lahko prihranite veliko nepotrebnega trpljenja in ste bolj enostavna dobra mama.

 

Pomemben vir mamine vloge predstavlja vloga očeta

Če je mama najpomembnejši vir otrokovih občutkov varnosti in sprejetosti (sploh v njegovih najzgodnejših izkušnjah), je vir njene čustvene stabilnosti partner – kako dobro se moški znajde v vlogi očeta, kako učinkovito ji pomaga pri novih opravilih, ki so povezane z dojenčkom, in koliko ljubezni ter razumevanja ji izkazuje.