Header

Vzgoja

KAKO STARŠI VPLIVAJO NA RAZVOJ OTROKOVIH MOŽGANOV

Starši niso čarovniki z nadnaravnimi močmi. Svojim otrokom ne morejo zagotoviti, da bodo kot odrasli srečni, ali pa jih povsem zaščititi pred porazi in zavrnitvami. Vendar pa lahko s svojo zdravo povezanostjo z dojenčkom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijali njegovi možgani in na to, kako čustveno inteligenten bo njihov otrok. Če pogledamo s tega zornega kota, pa morda lahko vseeno trdimo, da imajo starši zelo posebne moči.

Besedilo: mag. Mia Bone, univ. dipl. psih.
Članek je bil objavljen v Reviji Mama. 

 

Starši otroku – starši otrokovim možganom

Če pogledamo v zgodovino človeštva, se lahko strinjamo, da so starši stoletja otroke vzgajali po svojih najboljših močeh, v drugi polovici 20. stoletja pa so v ospredje stopili različni vzgojni stili. Novopečena starša morata tako pogosto odgovoriti na vprašanje, za kakšno vzgojo sta se odločila (npr. vzgajata z avtoriteto ali sta izbrala permisiven stil). Danes vemo, da ima vzgoja dolgoročen učinek tudi na razvoj dojenčkovih možganov. Z razvojem nevroznanosti, ki se ukvarja s slikanjem možganov, lahko vidimo in spremljamo, kaj se dogaja v dojenčkovim možganih. Dokazano je, da reakcije in čustvena stanja staršev ter povezanost z dojenčkom, vplivajo na kemično ravnovesje v dojenčkovih možganih. Z drugimi besedami: starši s svojim vzgojnim stilom pomembno vplivajo na to, kako se bodo razvijale povezave dojenčkove povezave v možganih in kako bo kasneje v življenju lahko samostojen, samozavesten in srečen.

Skoraj celoten del dojenčkovih možganov se razvije po njegovem rojstvu. Ko novorojenček priveka na svet, je zato še bolj dovzeten za zunanje vplive. Ker njegov celoten svet predstavljata starša (v začetnih mesecih ima z vidika golega preživetja bistveno vlogo mama), s svojimi odzivi – tako pozitivnimi kot negativnimi – »oblikujeta« dojenčkove možgane. Ker so dojenčkovi možgani (sploh pa »racionalni« del možganov) po rojstvu skoraj povsem nerazviti, nekateri novorojenčka poimenujejo kar zunanji fetus. Ko se novorojenček rodi, ima kar 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave med temi možganskimi celicami in racionalnim delom možganov. Te povezave določajo čustveno in socialno inteligentnost otroka. In prav na te povezave imajo starši pomemben (če ne že bistven) vpliv. Starši postavljajo temelje, kako čustveno in socialno zrel, samostojen in inteligenten bo njihov otrok kasneje, pravzaprav do konca svojega življenja.

Zgodba o otrokovih možganih

  1. Novorojenček ima 200 milijard možganskih celic, vendar skoraj nobene povezave.
  2. Slika možganov enoletnega malčka kažejo več povezav v racionalnem delu možganov.
  3. Slika možganov dvoletnega otroka prikazujejo, da so povezave v možganih veliko bolj razvejane in zapletene, kar lahko opazimo tudi navzven, saj otroci hodijo, govorijo, izražajo čustva, ki so vedno bolj primerna situacijam.

Razvoj 90% otrokovih možganov

Novorojenčkovi možgani začnejo povezave med možganskimi celicami ustvarjati skoraj takoj po rojstvu. Z vidika razvoja možganov je prvo leto otrokovega življenja zelo pomembno, saj se njegovi možgani razvijajo najhitreje. Otrok pri petih letih razvije 90% svojih možganov. V tem odločilnem obdobju dojenčkovi in otrokovi možgani oblikujejo na milijone povezav, spremenijo obstoječe povezave v nove in jih ponovno oblikujejo in preoblikujejo v še novejše povezave. Pravzaprav gre za stalen proces oblikovanja novih povezav in preoblikovanja obstoječih v nova ali drugačna. Na proces oblikovanja in preoblikovanja vplivajo starši, ki ustvarjajo pozitivne in/ali negativne izkušnje. Večina dojenčkovih izkušenj o zunanjem svetu je povezana s čustvenim odnosom, ki ga vzpostavita starša s svojim otrokom. Pomembna prirojena funkcija možganov je tudi to, da se hitro prilagodijo na zunanje okoliščine. Če ima otrok npr. starša, ki ga ustrahujeta, se bo na takšno okolje povsem prilagodil, takšnemu okolju sledi tudi kemično ravnovesje v njegovih možganih, ki oblikujejo in preoblikujejo povezave v otrokov sistem vrednot in osebnostnih potez. Otrok s staršema, ki ga ustrahujeta, bo lahko pretirano pazljiv, bojazljiv ali agresiven.

Kaj je pomembno? Vse!

Način, kako poslušate svojega dojenčka, se z njim igrate in crkljate, ga pomirite, ga okarate, mu pojete pesmice in mu posvečate pozornost – prav vse, kar z njim počnete ali ne počnete – je za dojenčka pomembno. Vse, kar počnete, vsaka vaše reakcija in vsako vaše čustvo je za dojenčka pomembno. Skozi vas se dojenček uči sprejemati in doživljati svet, skozi vas se dojenček nauči, kako varen in sprejet je. Čustva staršev pri dojenčku sprožijo oblikovanje povezav v možganih, kar mu omogoča, da se kasneje samostojno spoprime s stresnimi situacijami v vrtcu, šoli in življenju. Tako se nauči, kako gradi prijateljske in partnerske odnose, kako naj se sooči z jezo in razočaranjem, kako naj bo prijazen in razumevajoč, kako krepi svojo voljo in motivacijo, kako naj izpolni svoje sanje in doseže cilje, kako naj živi zadovoljno in polno življenje ter kako naj ljubi... Vrtiljak čustev, ki jih mora obvladati vsak zrel odrasel, se začne oblikovati in vrteti takoj, ko novorojenček pride na svet. Starši morajo zavzeti odgovorno vlogo, da otroku ustvarijo primerno okolje za čustven in socialni razvoj, kajti to, kar se nauči v svojih najzgodnejših letih, nosi s seboj vse življenje.

Rada imam svojo mamico

Mamo in otroka povezuje čudovita nevidna čustvena vez. Psihologi jo definirajo kot pretok energije, čustvene podpore in številnih informacij od mame do otroka. Pravzaprav od maminega čustvena stanja in možganov do otrokovega telesa in možganov. Enako velja za vse odrasle, ki igrajo čustveno pomembno vlogo v otrokovem življenju (oče, babica in dedek, pa tudi starejši bratje ali sestre). Čustveno stanje odraslega, vse kar se dogaja v frontalnem predelu možganov, imajo direkten vpliv na oblikovanje čustvenega odziva v dojenčkovih možganih in ključno vlogo pri njegovem telesnem odzivu. Če ste, ko dojenček joka, kot mamica mirni, dojenčka enostavno pomirite, saj mu zagotovite, da imate vse pod nadzorom, da mu boste pomagali in ga »rešili« njegovih strahov. Če ste, ko dojenček joka, sami nervozni ali vas je strah, če ga sploh znate pomiriti, ga boste še bolj prestrašili in vznemirili, zato se bo odzval še s krčevitejšim jokom. Skrivnost vaše starševske posebne moči je v vaši notranji mirnosti.

Kako do notranje mirnosti?

Čuječe materinstvo je način bivanja. Je način, kako vsemu doživljanju – svojemu in dojenčkovemu – pustimo, da je, kakršno je. Toda tak način bivanja je večini ljudi tuj. Najbrž se razlikuje od tistega, ki so nas ga naučili, in v nekaterih pogledih je v nasprotju z načinom, kako smo programirani. Čuječe materinstvo preprosto povedano pomeni živeti v svojem telesu v tem trenutku in biti v stiku s svojim otrokom ne glede na okoliščine. Pomeni zavedati se svojega doživljanja iz trenutka v trenutek, takšnega, kakršno pač je, ne da bi ga skušali odriniti, ga zadržati ali ga presojati kot dobro ali slabo. Pomeni soočiti se z vsako situacijo, kakršna je, in se sčasoma vse pogosteje odzivati na kakršno koli dogajanje radovedno in sočutno. Čuječe materinstvo pomeni, da vse, kar se vam bo dogajalo kot mami, pričakate z odprtimi očmi in odprtim srcem. Naj bodo ta doživetja notranja, kot so misli, čustva in telesni občutki, ali pa zunanja, kot so odnosi, dogodki v službi ali kakem drugem okolju – čuječe materinstvo je način, da ste preprosto prisotni pri tem, kar se dogaja. Na ta način lahko preprosto krepite svojo čustveno mirnost, ki dojenčku predstavlja temelje za optimalen čustven in socialni razvoj.

Ločitvena tesnoba ob vstopu v vrtec

Obdobje, ko otrok vstopa v vrtec (ali šolo) je stresno tako zanj, kot za starše. Kljub temu, da se lahko pojavijo trenutki žalosti in solz, pa lahko vašemu otroku pomagate, da bo lažje prešel čez to fazo in se vključil v novo okolje. Na ta dogodek glejte kot na novo poglavje v knjigi in naredite iz tega lepe spomine.

image1To, da se vključi med nove ljudi, v novo okolje, je za otroke velika sprememba, ki mu predstavlja stres. Znano je, da stres poveča izločanje hormona kortizol, le-ta pa znižuje odpornost imunskega sistema v telesu. Zato so otroci po vključitvi v vrtec pogosteje bolni, velik dejavnik pa je tudi izpostavljenost povzročiteljem bolezni, če je skupina otrok v igralnici večja.

V vrtcu imajo ustaljen ritem (še posebno glede hranjenja in spanja) in če otrok na to ni navajen, bo potreboval nekaj več časa, da sprejme to novo rutino. Vse poteka ob določenih urah in najlažje mu boste pomagali, če ga boste že pred vstopom v vrtec navajali na podobno rutino, kot jo imajo v vrtcu, v katerega bo začel hoditi. Spodbujajte ga tudi pri tem, da deli igrače, saj bo v skupini z večjim številom otrok moral deliti in počakati, da za kakšno stvar pride na vrsto. Vse to je potrebno, da otrok razvije določene socialne veščine, spretnosti za spoprijemanje med konflikti, naučil se bo soočati s spremembami in se primerno odzivati. Pred vstopom v vrtec ga lahko v dogovoru z vzgojiteljem pripeljete na igrišče, da se seznani z okoljem in otroki, s katerimi se bo igral.

Za otroke, ki prvič vstopajo v vrtec je zelo pomembno uvajanje, pri katerem imajo pomembno vlogo starši in njihova prisotnost, da se otrok počuti varno. Malčki do tretjega leta mislijo, da če nekaj ni več v njihovem vidnem polju, da ta stvar ali oseba ne obstaja več. Zato pogosteje doživljajo strah pred ločitvijo od staršev, čemur rečemo ločitvena tesnoba ali separacijska anksioznost. Po tretjem letu lažje razumejo, da se bodo starši vrnili ponje, ko odidejo iz vrtca, takrat tudi lažje sklepajo nova prijateljstva in se aktivno vključujejo v igro z drugimi otroki. Seveda ne bodite nič žalostni, če vaš otrok ne bo imel težav pri vključitvi v novo okolje. Pomembno je, da starši ne dajete otroku občutka negotovosti, zaupati morate vzgojitelju in s tem mu bo tudi otrok zaupal, počutil se bo varno.

image2Dobro je, če smo prve dni uvajanja z otrokom v igralnici, če pride do situacije, ko je preveč vznemirjen, da se lahko vrne v objem, ki ga pomiri in nato lahko nadaljuje z igro in spoznavanjem. Vendar pozor, to ne pomeni, da ga vabite k sebi v naročje in ga tesno držite ob sebi. To bo otroku dalo misliti, da ne zaupate okolju v katerem ste in ga tudi sam ne bo želel spoznati. Jok, ki se po navadi pojavi ob slovesu je popolnoma naraven odziv otroka na novo situacijo, a se po navadi hitro potolažijo, saj se v vrtcu vedno znova dogaja nekaj zanimivega, spoznajo mnoge nove, pestre in starosti primerne igre, vzgojitelji pa poskrbijo tudi za toplino, varnost in ljubeče okolje, ter za stalnost vsakodnevnih rutin, ki jih otroci potrebujejo. To sta, kot sem že prej omenila, predvsem hranjenje in spanje. Otroci potrebujejo in imajo radi obrede, rutino in red, za vse to pa sta potrebna zgled in vztrajnost, zato pri tem vztrajajte tudi doma. Ko otrok že hodi v vrtec, je zanj pomembno to, da ve, da boste prišli ponj; najbolje vsak dan ob približno isti uri. Pogovarjajte se z njim o tem kako je bilo v vrtcu, kaj so počeli, kaj mu je bilo najbolj všeč, saj se bo s pogovorom razbremenil stresnih situacij, ki jih je morebiti doživel čez dan. Najmlajše pa lepo pocrkljajte in jim stisnite kakšen poljubček več, ko pridete ponje v vrtec : )

Katja K.